Pred Slovencem in Primorcem sem »Idrc«

Kot smo že večkrat ugotovili iz predhodnih izkušenj z mednarodnimi prostovoljci, našo malo Idrijo lokalci premalo cenimo. Dojemamo jo kot samoumevno. Vse njene danosti, lepote, dediščino spoštujemo, a nanjo pozabimo in z leti smo se navadili živeti z njo in se nam ne zdi nič več posebnega. Zaradi tega odnosa do našega kraja si večkrat mislimo, zakaj bi nek turist sploh prišel k nam oziroma zakaj bi ostal dlje kot eno popoldne. Sploh, če nismo vsaj malo v stiku s kakšno organizacijo ali zavodom, ki je povezana s turizmom.

Po kratkem jutranjem sprehodu se ukvarjam s prihajajočo fotografsko razstavo v Galeriji MAGAZIN, somišljenice in vizualne umetnice Tjaše Gnezda. Vse vrste spretnosti, koordinacije, tistega pozitivnega vala, da bo v petek vse potekalo kot mora. Odprtja so ponavadi prvi korak do stika ljudi z razstavo in počutim se kot posrednik med umetnikom in njimi. Pričakujem kar nekaj ljudi, tistih bližnjih, morda se bo kakšen naključni povzpel po stopnicah do enega izmed naših bisernih prostorov kulture. Ali bo kot že nekajkrat do sedaj, obisk bolj klavrn, razstava pa sebi namen?

Oda mestu

Ko me je Tina enkrat v novembru vprašala, ali bi napisala blog Living in Idrija, sem takoj rekla ja. Itak vem, zakaj rada živim v naši luknji. Potem pa sem začela razmišljati. In sem kar dolgo razmišljala. Kaj je meni tukaj tako všeč?

»ŽVIT U IDERJI JE FINU M'PA FRIŠNU«

»To je zame eden izmed najlepših časov v letu. To je čas pričakovanj, obdarovanj, miru, ljubezni in božičnih doživetij. Posvetim ga predvsem prijateljem in najbližjim, s katerimi preživljam praznične dni. Zimske večere pogosto namenim sprehodom po okrašenem mestu ter druženju ob skodelici čaja,« pravi Nina in najverjetneje bi podoben zapis pripravil še marsikateri prebivalec Idrije.

Ojla, čau! Jst tle, tawanajna!

Sama sem navdih za pisanje o tem, kako je živeti v naši ljubi Idriji, našla v naši majhnosti, ki velikokrat velja za negativno lastnost, marsikdaj pa tudi za pozitivno. Gledano z mojega vidika, velja za zelo pozitivno.

Za začetek, apropo Matevžu, obstaja tudi anti-himna malih mest. https://www.youtube.com/watch?v=O6L0UD_zn4A

Že 18 let živim v Idriji. To je majhno mesto, ki ga prav vsak ne pozna, je pa kljub temu polno zgodovine, dogajanja, športnikov, glasbenikov in drugih umetnikov, kulturnikov ter ostalih talentov.

Ko sem v četrtek 22.11. od MC Idrija dobil pobudo, da napišem prispevek za blog #LivingInIdrija, sem najprej pomislil, o čem naj pišem. Ker so ostali prispevki na blogu prežeti z optimizmom, se bom tega držal tudi jaz, moje pisanje pa poimenoval »Utrinki iz mojega življenja«.

Sprostiti se moram in za to je zame najboljši tek. Ampak ne po Rakah, tam je kot na promenadi. Grem proti Bevku, pa v strugo Nikove in na vrhu Skirce pridem ven. Ravno prav se ogrejem. Neogreta in polna stresa dobim srčno aritmijo in to ni dobro. To danes je bil res šok! Nepričakovan obisk župana.

"S kut si pa ti?" je vprašajne, ka ga zadne cajte kr velikat dabim... In z najvičim veselem rečem "iz Idrje"... Običajnu adgavarije "Se se sliš".

Idrija. Mesto, ki je pustilo name poseben pečat.

Na splošno imamo občutek, da bi radi naredili nekaj koristnega v družbi, radi bi imeli pozitivne spremembe v svojem okolju, a se nam zdi, da smo neučinkoviti ali nemočni. Ne vemo, kje začeti, kam se usmeriti, kako začrtati linijo napredka. Gibanje Euforia preko dogodkov Imp!act širi idejo, da lahko vsak začne svojo pot, koristi svoj potencial in postane vodja v procesu sprememb.

Idrija, čista, zelena, majhna in urejena….

Adkar pounem, sm dama u Idrji. Pravje, de sm bla tud ži prej in nem verjamem. Če mal patuhtam mi spomin nese v tiste cajte sred devidesetih, ka sva z nona iz Jurčkove grape piš hadile dapovdne pa špeza u Konzum, H kruhu pa frišn kruh pol pa še h Zećiritu, na makjato, zame pa na ena kipca mišenu al pa zimski sladoled. Zmiri sva sričele al kejšna prjatlca ad none, de sta mal pagavarile, al pa Silvita z ladrfarjem, de je kejšn vic pavidav. Ka sm začila host v vrtec Zagradam je blu strašnu prkladnu, de je bil tak blizu – sam ki akul vagala sm letila. U osnovna šula sma tud piš hadil ad duma in tu šekr radi – bel zatu, ka sma jih enpar tud ušpičl sputama, mpa ulikl sma se lohk tud ena debila ura ad pouka namest le en firklc ure. V sridna šula u Idrji se nism nkal pelala, čeprav sma Grilčki sajnel, de si bama pategula spelal, ka se nam ni dalu u klanc host damu. Sma pa kejšna pametna pagruntal tist cajt – vse je blu buli, kat se učit dama. Ka sm u Lublan žvila naslidna lita, pa se ne de ni blu fajn pa zanimivu tam, ampak pridit damu u pitk papovdne je blu zmiri lepu. Kat de bi pršu v enu zavitje, kudr ti je vse znanu, razn tanajbel frišnih plaudr. Mislem de skor ni blu vikenda, de bi tam astala. Zej se mi pa vsaku jutru tuk fajn zdi, de imam možnost jet piš na šiht. De, kadar se zmislem, stupm u supergah iz bloka v centru mista in sm u istmu trenutku na hajku na kejnš grič, de mi ni triba deleč pa asfaltu gont bicikla, de najdem idilična makadamska cista, palit vim, ki se lohk afrišm u čisti rik, z balkona v istmu momentu opazujem prometni zamašk in cvetejne prvih čišn u gmajn. V štacun, knjižnic mpa na tržnc sm u par minutah, na kafitu s prjatli lih tak. Možnost imam dabit damače pridelke praktičnu vseh vrst, za pavrh je pa u ti Idrji tuk pridnih ldi, ka sami ustvarjeje marskej zanimivga pa uporabnga in se da vse tu ad neh tud kupt. Vse je blizu, men se tu zdi zla nobl!

Duševno zdravje ni tabu! In duševno zdravje ni samo takrat, ko res ne veš več kako naprej. Duševno zdravje je del našega vsakdana – je naša motivacija, naše počutje, naša čustva, naši odnosi. Zato se je o duševnem zdravju potrebno pogovarjati in tudi ozaveščati javnost o tej tematiki.

V petek, 28. 9. 2018, se je v pritličnem prostoru Mestne knjižnice in čitalnice Idrija odvijala prireditev ob evropskem dnevu jezikov, Naš včeraj, danes, jutri. Na prireditvi so sodelovali Gimnazija Jurija Vege Idrija, OŠ Idrija in Spodnja Idrija, svoj košček pa je pristavil tudi Mladinski center, z EVS prostovoljcema. Roni in Mireille sta pripravila predstavitev v svojem jeziku. Mireille je izbrala kratko zgodbo Lev in miš (La Fontaine), ki jo je interpretirala v Francoščini. Roni pa se je prepustil finski mitologiji, ki jo je nekoliko predstavil, nato pa še prebral oddlomek pesmi, ki je priložena tej novici.

Predstavljajte si, da ste v pogovoru s 4-letnikom, ki je ravno odkril čarobno vprašanje »Zakaj?« in mu poskušate razložiti, zakaj greste vsak dan v službo? Boste otroku, ki še pretežno živi v domišljijskem svetu, kjer verjame, da je vse mogoče, odgovorili s suhoparnim in negativnim odgovorom, da zato, ker morate? Boste štiriletniku, ki še ne razume, da svet stremi k denarju, saj mu še niti prvi zobek ni izpadel, da bi mu lahko zobna miška prinesla 5 €, odgovorili, da hodite v službo zaradi denarja? Razmislite, kaj bi mu odgovorili, če bi želeli ohraniti upanje in pozitivnost ter še neobremenjenemu otroku sporočiti, da naj čim dlje ohrani svoje sanje in naj počne kar želi, prav zato, ker to rad počne.

V osnovni šoli, ko se začne izbirati med možnostmi za nadaljevanje šolanja, se prvič ponudi priložnost, da Idrijo zapustimo - vsaj za 5 dni v tednu. Kot skoraj vsak osnovnošolec, sem tudi jaz hotela “ven iz te luknje”. Ampak zakaj? Večja samostojnost, svoboda in 5-dnevni oddih od staršev. Kljub temu, da sem ostala v Idriji in se vpisala na gimnazijo, nisem zamudila nič.

[Preden pričneš brati, odpri to povezavo: https://www.youtube.com/watch?v=HuBU3pzy7is ]

»Mladi, bejšte uan is ti lukne … ka se boste usega naučil pa nazaj pridte!« Ta stavek župana Severja bi bil lahko nekakšno vodilo vseh idrijskih osnovno- in srednejšolcev. In jaz mu dam prav. Jaz se nikoli nisem bala vrniti domov, niti iz Kopra, niti iz Ljubljane, niti z Nizozemske. Vsakič posebej sem se veselila povratka, in ko sem se z avtom pripeljala h Likarc je v avtu utihnilo in začelo se je opazovanje, iskanje razlik. »Kaj vse je u Ideri nouga?« Pa nova trgovina, nov stadion, nov most, nova igrala v Mejci, nova ograja, nov plac. Vsako poletje te nekaj preseneti in razveseli. Ko sem se vrnila iz Kopra, sem se razveselila bolj prijetnih temperatur, ko sem se vrnila iz Ljubljane, majhnega lokalnega okolja, ko sem se vrnila z Nizozemske pa naše neverjetne narave. In klancev. In stopnic. Takrat sem na Idrijsko Belo, reko, hribe in tudi klance pogledala s še več ponosa. V večjih mestih morajo do gozda z avtobusom ali vlakom, na Nizozemskem v hrib v umetnem parku, na tekaški stezi, ko si nastavijo »gorski« program, ali pa se morajo odpeljati na jug države, kjer imajo nekaj vzpetin.

Poglej stvari še z druge strani

Kako si ogledati mesto Idrija in pri tem ustvariti čim manj odpadkov?

Ko sem bila pred približno enim letom v situaciji, da se mi študentska leta iztekajo in da se najverjetneje s tem zaključuje tudi moje življenje v Ljubljani, sem se začela soočati s tem, da bom najverjetneje od takrat naprej živela v Idriji. Prijatelji so bili nekoliko skeptični kako bo to izgledalo, tako, da sem začela iskati utemeljitve in razloge, s katerimi sem jih odgovarjala in hkrati prepričevala tudi sebe.

Idrija je majhen kraj, za nekatere premajhen. Zame, ravno pravšnji. Poleg tega, da mi ponuja mestno vzdušje v malem, imamo Idrijčani tudi priložnost uživati v velikem kosu narave, ki obdaja mesto Idrije.

O življenju v Idriji ima vsak drugačen pogled. Še bolj drugačen pogled imajo posamezniki, ki v Idrijo pridejo le za kratek čas in še bolj drugačen je pogled posameznikov, ki prihajajo iz drugih držav. Prebrali ste si že lahko dva zapisa dekle iz Francije in Španije, sedaj pa si lahko preberete še zapis Finca Ronija, ki v Mladinskem centru Idrija, opravlja evropsko prostovoljsko službo.

Ines je bila naša prva EVS prostovoljka. Prosili smo jo naj našima novima dvema prostovoljcema napiše, kako je v Idriji. Tukaj je nekaj odsekov iz njenega pisma.

EVS prostovoljka Mireille je o Idriji zapisala veliko prijaznih besed. Vzela si je tudi čas in pofotografirala različne zanimive točke v mestu. Fotografije si lahko ogledate v prilogi.