Od kje si? Iz Idrije. A že skoz tam živiš? So najpogostejša prva vprašanja, ko se predstaviš neznancu. Ja, skoz, rečem. In potem sem se resnično zamislila, kako je naneslo, da sem ostala v Idriji …

 

Že kar nekaj tednov odlašam s pisanjem tega sestavka. Po malem razmišljam o tem, kaj mi je všeč na domačih grudih, kaj mi je pomembno in kaj cenim. Medtem ko prenavljam stanovanje, v katerem je včasih živela stara mama (in za katerega sem vedno rekla, da v njem pa res ne bom nikoli živela), in medtem ko se sprehajam po okoliških hribih in gozdnih poteh ter srkam vase jesenske lepote okolja, ki me obdaja, opažam, da se po zadnjih desetih letih življenja od doma končno spet gnezdim v domačem Godoviču in da mi to pravzaprav ustreza. Ne samo, da mi ustreza, celo zelo sem zadovoljna, da si lahko ustvarjam življenje tukaj. Po letih potovanj in življenja v tujini, premikanja iz kraja v kraj, iz države v državo imam ta privilegij, da poženem korenine v okolju, ki ima prelepo naravo, pitno vodo, čist zrak, dobro zemljo, dih jemajoče razglede, meni ljube in domače obraze blizu ter potencial za razvijanje in negovanje novih poznanstev in soustvarjanja skupnih projektov.

From all the places in the world, all the world-famous countries and iconic cities, who would have guessed that a fairytale land could be found in the little town of Idrija, Slovenia?

Ko me je Helena prosila, da zapišem kratek zapis o življenju v Idriji, moram priznati, da sem se težko spravila k pisanju. Življenje v Idriji se mi ni zdelo nič posebnega.

»Bi napisal kaj o življenju v Idriji?« je bil stavek, s katerim se je začel pogovor, ki me je pripeljal do razmišljanja v tem blogu. »Kristus!« sem pomislil, zatem pa nič več. Prazna glava. Kaj naj bi sploh napisal?

Daniela je svoje življenje v Idriji predstavila tudi prek kulskih vlogov, vabljeni k ogledu.

Ker prihajam iz Logatca, sem bila večino življenja vezana na Ljubljano, zato z Idrijo nisem nikoli spletla resnejše povezave. Tu sem se ustavila, kadar je moj bend najel KIŠ ali kadar se mi ni dalo kuhati in sem se odpeljala na žlikrofe. A kot pravi Žižek: »Vsi naši poskusi afirmacije svobode in ubežanja usodi so sami instrumenti usode in edini način ubežanja usodi je v tem, da se odpovemo tem poskusom, da sprejmemo usodo kot neizogibno«.

No, pa je naloga, da napišem članek za Living in Idrija, doletela tudi mene! Kot vsakega izmed nas, ki je odrasel v Idriji, tudi mene vežejo spomini na brezskrbno otroštvo in živahno najstništvo, ko smo ujeli še zadnja zlata leta Pr' Marincu. Že samo »šprehanje pa idrsku« pa tudi kasneje poskrbi, da je del Idrije vedno s teboj, saj je to prva stvar, ki jo ljudje opazijo in si jo zapomnijo, ko te spoznajo. Čisto iskreno sem se po gimnaziji z veseljem podala iz Idrije v Ljubljano novim zgodbam naproti. Prvo leto sem se še redno vračala domov ob vikendih, študentsko delo in taborniški sestanki so mi hitro obrnili dva dni naokrog in spet je bilo tu na vrsti študentsko življenje. Tisti, ki je kdaj koli izkusil življenje v Rožni, ve, da hitro postane tvoj drugi dom. Tako sem že prvo leto okusila živahno študentsko življenje in dodatna želja po potovanju me je vlekla še dlje od Idrije. Drugi letnik študija sem opravila v Belgiji. Po povratku sem dobila študentsko delo v Ljubljani in tako se je moja povezava z Idrijo vse bolj oddaljevala. Nadaljnjih 5 let mojega življenja je moj dom predstavljala Ljubljana. A še vedno sem se za kakšen vikend z veseljem vrnila v Idrijo! (Pa če se paridku vidiš, se tud z damačmi zla bel fajn zastupiš. Sori, mama, ata, tak je).

I am a French volunteer, living in Idrija from June 2019 to January 2020 due to the European solidarity corps project (previously called EVS).

Jaz sem zgleda bolj 'Švejk' tip človeka. On se ni kaj dosti sekiral, kamorkoli so ga že dali …

V Idrijo sem prvič prišla leta 2015. Nato sem oktobra 2016 po spletu okoliščin začela v Idriji živeti. Seveda z občasnimi prekinitvami, saj sem vsaka dva tedna za vikend šla nazaj v Prlekijo. Na začetku sem bila zmedena in prvi teden sem močno pogrešala Prlekijo. Drugi teden je bilo isto, tudi tretji teden se ni nič spremenilo. In po skoraj treh letih ni čisto nič drugače. Vsak drugi petek se kar se da hitro odpravim na avtobus Nomago in to je začetek moje pustolovščine nazaj v Prlekijo. Z avtobusom grem do Ljubljane in, če imam rezerviran prevoz, potem je moje potovanje krajše. Če pa ne, grem na vlak. Šele na železniški (v Ljubljani) se zares začne moje potovanje domov. Čaka me namreč vožnja z vlakom do postaje Ormož, ki traja skoraj tri ure. Sliši se veliko, ampak če imaš dobro knjigo ali pa vmes pogledaš kakšen film, ti čas še prehitro mine. Najbolj hitro pa čas na vlaku mine, če spoznaš zanimivega sogovornika. Nemalokrat sem na vlaku utrjevala svoje spretnosti svetovalnega razgovora in aktivnega poslušanja. Večinoma sem vadila kakšne intervence, na primer kimanje, »mhm«, »vas čisto razumem«, »to vas je pa moralo prizadeti«, ker so ljudje toliko govorili, da sem jaz lahko samo poslušala, kimala in dajala občasne opombe. Včasih sem potolažila kakšno starejšo žensko, ki se mi je čisto odprla in vse, kar sem jo vprašala, je bilo to, kam potuje. Enkrat sem celo dobila povabilo na akupresuro od nekega moškega, ki je povedal, da ta proces izvaja samo na mladih ženskah. Verjetno se ne sprašujete, ali sem povabilo sprejela. Na vlaku torej spoznavam zelo različne ljudi, kar vidim kot prednost. Po eni strani mi zaradi tega vožnja hitreje mine, po drugi strani pa se odlično počutim, ko vidim, kako hitro se mi ljudje odprejo ne da bi jih jaz morala posiljevati z vprašanji.

Idrija is a little town which is good for quality of life, peaceful atmosphere and to be in connection with nature. There is a path through the forest called “Rake” where I sometimes go for a run during the week. There is a pretty waterfall and this way is nice to be quiet with yourself and to discover this beautiful area. Moreover, one of my top spots in Idrija is the top of the hill just next to the church, where you can see the beautiful view of the town and its surroundings.

Prejšnji mesec smo v MCI-ju/Hostlu Idrija gostili skupino mednarodnih prostovoljcev, ki so v Idriji preživeli in prostovoljsko delali 3 tedne. V tem kratkem času so v Idriji doživeli več, kot povprečni Idrijčan doživi v enem letu. Spoznali so vse bare in žur lokacije, tudi tiste, ki so prebivalcem manj znane. Obiskali so turistične znamenitosti, se odpravili na sprehode in pohode, se družili z lokalci, ki so jih povabili celo na zabavo po maturantskem plesu! Aktivni so bili tudi na Eko dnevu. V prostem času pa so si tudi najeli kombi in odkrivali še druge lepote Slovenije - vse od Ljubljane, Škocjanskih jam, Bohinja, Bleda in Pirana.

Ponosen sem, da sem iz naših koncev. Ljudje smo trmasti, točno vemo kaj si želimo in to tudi realiziramo. Ko sem nam ponudi priložnost, jo prepoznamo in udejanjimo. Tu ni prostora za sprenevedanje.

V Idrijo, oziroma natančneje, Spodnjo Idrijo, sem se preselil pomladi leta 2012, na – kot se vsaj retrospektivno zdi – vrhuncu recesije. Premik sva naredila skupaj s punco, ko sva bodisi končala, bodisi obupala nad faksom in ugotovila, da se ne vidiva več v Ljubljani. Naj si bodo razlogi za to takšni ali drugačni, vsekakor menim, da je bila selitev pravilna odločitev. Kmalu sem tudi dobil svojo prvo pravo (in uradno) zaposlitev, in sicer v Mestnem muzeju Idrija, s katerim sem sodeloval od 2013 do 2018, ravno ta zaposlitev pa mi je sčasoma omogočila finančno osamosvojitev in s tem tudi nekakšno novo obliko svobode, ki je do tedaj nisem poznal.

Idrija naša. V njej sem zrasla in odrasla. Zame bo vedno imela posebno mesto v srcu, kjer se spominjam: 'ka sm kt zjala hadila v kine, ka sma imil piknike v Bil, ka sm šla na randi pa Rakah, ka sma mogl host v gimnazija pa 'disni stran šteng', ka sma rukln kešn glaž za Kamštam, ka sm plesala na taspudnem placu za Čipkarski, ka sm švicala na Hleviše, ka sm rada šla na kafe v 1a in ka sm šla na žlikrafe k Škafarju. Al pa ka sričaš Sonjica pred Soča, ka ji je sevide lih v tistmu trenutku zmanjkalu drabiža za cigarete in sm ji dala par fičnkou.'

Pred Slovencem in Primorcem sem »Idrc«

Kot smo že večkrat ugotovili iz predhodnih izkušenj z mednarodnimi prostovoljci, našo malo Idrijo lokalci premalo cenimo. Dojemamo jo kot samoumevno. Vse njene danosti, lepote, dediščino spoštujemo, a nanjo pozabimo in z leti smo se navadili živeti z njo in se nam ne zdi nič več posebnega. Zaradi tega odnosa do našega kraja si večkrat mislimo, zakaj bi nek turist sploh prišel k nam oziroma zakaj bi ostal dlje kot eno popoldne. Sploh, če nismo vsaj malo v stiku s kakšno organizacijo ali zavodom, ki je povezana s turizmom.

Po kratkem jutranjem sprehodu se ukvarjam s prihajajočo fotografsko razstavo v Galeriji MAGAZIN, somišljenice in vizualne umetnice Tjaše Gnezda. Vse vrste spretnosti, koordinacije, tistega pozitivnega vala, da bo v petek vse potekalo kot mora. Odprtja so ponavadi prvi korak do stika ljudi z razstavo in počutim se kot posrednik med umetnikom in njimi. Pričakujem kar nekaj ljudi, tistih bližnjih, morda se bo kakšen naključni povzpel po stopnicah do enega izmed naših bisernih prostorov kulture. Ali bo kot že nekajkrat do sedaj, obisk bolj klavrn, razstava pa sebi namen?

Oda mestu

Ko me je Tina enkrat v novembru vprašala, ali bi napisala blog Living in Idrija, sem takoj rekla ja. Itak vem, zakaj rada živim v naši luknji. Potem pa sem začela razmišljati. In sem kar dolgo razmišljala. Kaj je meni tukaj tako všeč?

»ŽVIT U IDERJI JE FINU M'PA FRIŠNU«

»To je zame eden izmed najlepših časov v letu. To je čas pričakovanj, obdarovanj, miru, ljubezni in božičnih doživetij. Posvetim ga predvsem prijateljem in najbližjim, s katerimi preživljam praznične dni. Zimske večere pogosto namenim sprehodom po okrašenem mestu ter druženju ob skodelici čaja,« pravi Nina in najverjetneje bi podoben zapis pripravil še marsikateri prebivalec Idrije.

Ojla, čau! Jst tle, tawanajna!

Sama sem navdih za pisanje o tem, kako je živeti v naši ljubi Idriji, našla v naši majhnosti, ki velikokrat velja za negativno lastnost, marsikdaj pa tudi za pozitivno. Gledano z mojega vidika, velja za zelo pozitivno.

Za začetek, apropo Matevžu, obstaja tudi anti-himna malih mest. https://www.youtube.com/watch?v=O6L0UD_zn4A

Že 18 let živim v Idriji. To je majhno mesto, ki ga prav vsak ne pozna, je pa kljub temu polno zgodovine, dogajanja, športnikov, glasbenikov in drugih umetnikov, kulturnikov ter ostalih talentov.

Ko sem v četrtek 22.11. od MC Idrija dobil pobudo, da napišem prispevek za blog #LivingInIdrija, sem najprej pomislil, o čem naj pišem. Ker so ostali prispevki na blogu prežeti z optimizmom, se bom tega držal tudi jaz, moje pisanje pa poimenoval »Utrinki iz mojega življenja«.

Sprostiti se moram in za to je zame najboljši tek. Ampak ne po Rakah, tam je kot na promenadi. Grem proti Bevku, pa v strugo Nikove in na vrhu Skirce pridem ven. Ravno prav se ogrejem. Neogreta in polna stresa dobim srčno aritmijo in to ni dobro. To danes je bil res šok! Nepričakovan obisk župana.

"S kut si pa ti?" je vprašajne, ka ga zadne cajte kr velikat dabim... In z najvičim veselem rečem "iz Idrje"... Običajnu adgavarije "Se se sliš".

Idrija. Mesto, ki je pustilo name poseben pečat.

Na splošno imamo občutek, da bi radi naredili nekaj koristnega v družbi, radi bi imeli pozitivne spremembe v svojem okolju, a se nam zdi, da smo neučinkoviti ali nemočni. Ne vemo, kje začeti, kam se usmeriti, kako začrtati linijo napredka. Gibanje Euforia preko dogodkov Imp!act širi idejo, da lahko vsak začne svojo pot, koristi svoj potencial in postane vodja v procesu sprememb.

Idrija, čista, zelena, majhna in urejena….

Adkar pounem, sm dama u Idrji. Pravje, de sm bla tud ži prej in nem verjamem. Če mal patuhtam mi spomin nese v tiste cajte sred devidesetih, ka sva z nona iz Jurčkove grape piš hadile dapovdne pa špeza u Konzum, H kruhu pa frišn kruh pol pa še h Zećiritu, na makjato, zame pa na ena kipca mišenu al pa zimski sladoled. Zmiri sva sričele al kejšna prjatlca ad none, de sta mal pagavarile, al pa Silvita z ladrfarjem, de je kejšn vic pavidav. Ka sm začila host v vrtec Zagradam je blu strašnu prkladnu, de je bil tak blizu – sam ki akul vagala sm letila. U osnovna šula sma tud piš hadil ad duma in tu šekr radi – bel zatu, ka sma jih enpar tud ušpičl sputama, mpa ulikl sma se lohk tud ena debila ura ad pouka namest le en firklc ure. V sridna šula u Idrji se nism nkal pelala, čeprav sma Grilčki sajnel, de si bama pategula spelal, ka se nam ni dalu u klanc host damu. Sma pa kejšna pametna pagruntal tist cajt – vse je blu buli, kat se učit dama. Ka sm u Lublan žvila naslidna lita, pa se ne de ni blu fajn pa zanimivu tam, ampak pridit damu u pitk papovdne je blu zmiri lepu. Kat de bi pršu v enu zavitje, kudr ti je vse znanu, razn tanajbel frišnih plaudr. Mislem de skor ni blu vikenda, de bi tam astala. Zej se mi pa vsaku jutru tuk fajn zdi, de imam možnost jet piš na šiht. De, kadar se zmislem, stupm u supergah iz bloka v centru mista in sm u istmu trenutku na hajku na kejnš grič, de mi ni triba deleč pa asfaltu gont bicikla, de najdem idilična makadamska cista, palit vim, ki se lohk afrišm u čisti rik, z balkona v istmu momentu opazujem prometni zamašk in cvetejne prvih čišn u gmajn. V štacun, knjižnic mpa na tržnc sm u par minutah, na kafitu s prjatli lih tak. Možnost imam dabit damače pridelke praktičnu vseh vrst, za pavrh je pa u ti Idrji tuk pridnih ldi, ka sami ustvarjeje marskej zanimivga pa uporabnga in se da vse tu ad neh tud kupt. Vse je blizu, men se tu zdi zla nobl!

Duševno zdravje ni tabu! In duševno zdravje ni samo takrat, ko res ne veš več kako naprej. Duševno zdravje je del našega vsakdana – je naša motivacija, naše počutje, naša čustva, naši odnosi. Zato se je o duševnem zdravju potrebno pogovarjati in tudi ozaveščati javnost o tej tematiki.

V petek, 28. 9. 2018, se je v pritličnem prostoru Mestne knjižnice in čitalnice Idrija odvijala prireditev ob evropskem dnevu jezikov, Naš včeraj, danes, jutri. Na prireditvi so sodelovali Gimnazija Jurija Vege Idrija, OŠ Idrija in Spodnja Idrija, svoj košček pa je pristavil tudi Mladinski center, z EVS prostovoljcema. Roni in Mireille sta pripravila predstavitev v svojem jeziku. Mireille je izbrala kratko zgodbo Lev in miš (La Fontaine), ki jo je interpretirala v Francoščini. Roni pa se je prepustil finski mitologiji, ki jo je nekoliko predstavil, nato pa še prebral oddlomek pesmi, ki je priložena tej novici.

Predstavljajte si, da ste v pogovoru s 4-letnikom, ki je ravno odkril čarobno vprašanje »Zakaj?« in mu poskušate razložiti, zakaj greste vsak dan v službo? Boste otroku, ki še pretežno živi v domišljijskem svetu, kjer verjame, da je vse mogoče, odgovorili s suhoparnim in negativnim odgovorom, da zato, ker morate? Boste štiriletniku, ki še ne razume, da svet stremi k denarju, saj mu še niti prvi zobek ni izpadel, da bi mu lahko zobna miška prinesla 5 €, odgovorili, da hodite v službo zaradi denarja? Razmislite, kaj bi mu odgovorili, če bi želeli ohraniti upanje in pozitivnost ter še neobremenjenemu otroku sporočiti, da naj čim dlje ohrani svoje sanje in naj počne kar želi, prav zato, ker to rad počne.

V osnovni šoli, ko se začne izbirati med možnostmi za nadaljevanje šolanja, se prvič ponudi priložnost, da Idrijo zapustimo - vsaj za 5 dni v tednu. Kot skoraj vsak osnovnošolec, sem tudi jaz hotela “ven iz te luknje”. Ampak zakaj? Večja samostojnost, svoboda in 5-dnevni oddih od staršev. Kljub temu, da sem ostala v Idriji in se vpisala na gimnazijo, nisem zamudila nič.

[Preden pričneš brati, odpri to povezavo: https://www.youtube.com/watch?v=HuBU3pzy7is ]

»Mladi, bejšte uan is ti lukne … ka se boste usega naučil pa nazaj pridte!« Ta stavek župana Severja bi bil lahko nekakšno vodilo vseh idrijskih osnovno- in srednejšolcev. In jaz mu dam prav. Jaz se nikoli nisem bala vrniti domov, niti iz Kopra, niti iz Ljubljane, niti z Nizozemske. Vsakič posebej sem se veselila povratka, in ko sem se z avtom pripeljala h Likarc je v avtu utihnilo in začelo se je opazovanje, iskanje razlik. »Kaj vse je u Ideri nouga?« Pa nova trgovina, nov stadion, nov most, nova igrala v Mejci, nova ograja, nov plac. Vsako poletje te nekaj preseneti in razveseli. Ko sem se vrnila iz Kopra, sem se razveselila bolj prijetnih temperatur, ko sem se vrnila iz Ljubljane, majhnega lokalnega okolja, ko sem se vrnila z Nizozemske pa naše neverjetne narave. In klancev. In stopnic. Takrat sem na Idrijsko Belo, reko, hribe in tudi klance pogledala s še več ponosa. V večjih mestih morajo do gozda z avtobusom ali vlakom, na Nizozemskem v hrib v umetnem parku, na tekaški stezi, ko si nastavijo »gorski« program, ali pa se morajo odpeljati na jug države, kjer imajo nekaj vzpetin.

Poglej stvari še z druge strani

Kako si ogledati mesto Idrija in pri tem ustvariti čim manj odpadkov?

Ko sem bila pred približno enim letom v situaciji, da se mi študentska leta iztekajo in da se najverjetneje s tem zaključuje tudi moje življenje v Ljubljani, sem se začela soočati s tem, da bom najverjetneje od takrat naprej živela v Idriji. Prijatelji so bili nekoliko skeptični kako bo to izgledalo, tako, da sem začela iskati utemeljitve in razloge, s katerimi sem jih odgovarjala in hkrati prepričevala tudi sebe.

Idrija je majhen kraj, za nekatere premajhen. Zame, ravno pravšnji. Poleg tega, da mi ponuja mestno vzdušje v malem, imamo Idrijčani tudi priložnost uživati v velikem kosu narave, ki obdaja mesto Idrije.

O življenju v Idriji ima vsak drugačen pogled. Še bolj drugačen pogled imajo posamezniki, ki v Idrijo pridejo le za kratek čas in še bolj drugačen je pogled posameznikov, ki prihajajo iz drugih držav. Prebrali ste si že lahko dva zapisa dekle iz Francije in Španije, sedaj pa si lahko preberete še zapis Finca Ronija, ki v Mladinskem centru Idrija, opravlja evropsko prostovoljsko službo.

Ines je bila naša prva EVS prostovoljka. Prosili smo jo naj našima novima dvema prostovoljcema napiše, kako je v Idriji. Tukaj je nekaj odsekov iz njenega pisma.

EVS prostovoljka Mireille je o Idriji zapisala veliko prijaznih besed. Vzela si je tudi čas in pofotografirala različne zanimive točke v mestu. Fotografije si lahko ogledate v prilogi.