V Idrijo sem prvič prišla leta 2015. Nato sem oktobra 2016 po spletu okoliščin začela v Idriji živeti. Seveda z občasnimi prekinitvami, saj sem vsaka dva tedna za vikend šla nazaj v Prlekijo. Na začetku sem bila zmedena in prvi teden sem močno pogrešala Prlekijo. Drugi teden je bilo isto, tudi tretji teden se ni nič spremenilo. In po skoraj treh letih ni čisto nič drugače. Vsak drugi petek se kar se da hitro odpravim na avtobus Nomago in to je začetek moje pustolovščine nazaj v Prlekijo. Z avtobusom grem do Ljubljane in, če imam rezerviran prevoz, potem je moje potovanje krajše. Če pa ne, grem na vlak. Šele na železniški (v Ljubljani) se zares začne moje potovanje domov. Čaka me namreč vožnja z vlakom do postaje Ormož, ki traja skoraj tri ure. Sliši se veliko, ampak če imaš dobro knjigo ali pa vmes pogledaš kakšen film, ti čas še prehitro mine. Najbolj hitro pa čas na vlaku mine, če spoznaš zanimivega sogovornika. Nemalokrat sem na vlaku utrjevala svoje spretnosti svetovalnega razgovora in aktivnega poslušanja. Večinoma sem vadila kakšne intervence, na primer kimanje, »mhm«, »vas čisto razumem«, »to vas je pa moralo prizadeti«, ker so ljudje toliko govorili, da sem jaz lahko samo poslušala, kimala in dajala občasne opombe. Včasih sem potolažila kakšno starejšo žensko, ki se mi je čisto odprla in vse, kar sem jo vprašala, je bilo to, kam potuje. Enkrat sem celo dobila povabilo na akupresuro od nekega moškega, ki je povedal, da ta proces izvaja samo na mladih ženskah. Verjetno se ne sprašujete, ali sem povabilo sprejela. Na vlaku torej spoznavam zelo različne ljudi, kar vidim kot prednost. Po eni strani mi zaradi tega vožnja hitreje mine, po drugi strani pa se odlično počutim, ko vidim, kako hitro se mi ljudje odprejo ne da bi jih jaz morala posiljevati z vprašanji.