MCI: T: +386 51 231 049 | E: info@mcidrija.si HOSTEL: T: +386 40 808 022 | E: hostel@mcidrija.si
Aktivnosti glede na oznako: livinginidrija
Kaj pa naj rečem o Idriji? Predvsem to, da je to tudi moje mesto. Čeprav sem po rodu le delno Idrijčan, v tem nekoliko skrivnostnem kraju vendarle živim že več kot 50 let.
Živjo! Ime mi je Sonia, sem nova prostovoljka iz Španije in trenutno živim v Idriji. Večina prijateljev me kliče Sonja, ampak lahko me kličete kot hočete. Stara sem 24 let, levičarka, moje nebesno znamenje pa je Škorpijon. Verjamem, da položaj zvezd ob rojstvu lahko igra veliko vlogo v oblikovanju naše osebnosti, ampak to ni edina zanimivo dejstvo o meni.
Dobro, ampak zakaj Idrija?? Kako na svetu si našla to mesto? - ta vprašanja sem slišala milijonkrat. Pravzaprav mi ni bilo mar za lokacijo izvajanja mojega projekta, želela sem samo delati z mladimi. Na koncu sem se zaljubila v to mesto, ampak začnimo na začetku.
Idrija je prijazno družinsko mesto z močno skupnostjo. Lagala bi vam, če bi rekla, da sem se z lahkoto prilagodila na novo idrijsko okolje, saj je na začetku delovalo, da je ta idrijski mehurček težko prebiti. Vendar čež čas...čež čas vsak, ki je v Idriji ugotovi, kako pristni so stiki z domačini, ko je mehurček prebit.
V petek, 7. 12. 2018, sem, kot prej že mnogokrat, vstopil skozi vrata tajništva občinske uprave Občine Idrija. Takrat prvič v vlogi župana, saj sem prišel k dotedanjemu županu Bojanu Severju na predajo poslov ob zaključku njegovih treh mandatov in začetku mojega. Po prijateljskem pogovoru in formalnostih sem se usedel za župansko pisalno mizo in začel razmišljati kje, kako in s čim bomo začeli?
Rodil sem se na Vojskem leta 1955 in že kot otrok izkusil življenje v odročnih vaseh, kjer je človek odvisen zlasti od lastne delavnosti, vztrajnosti, izkušenj, znanja, odgovornega odnosa do narave in sodelovanja.
![Living in Idrija by Vesna Fašink [Idrija, od nekdaj napredna in naj tako tudi bo.]](/media/k2/items/cache/96f744a2f94032ff40920f1c342079ac_Generic.jpg)
Leto 1980 je bilo zame udarno: poroka, rojstvo hčerke, zaključek gimnazije in nova zaposlitev – v Idriji oziroma na Vojskem. Sestrična je na dan slovesa iz domače vasi (na drugem koncu Slovenije) tekala po vasi in se po otroško drla: ''Vesna gre v Indijo.'' Seveda sem jo pri prvem in drugem vreščanju še popravila, da odhajam v Idrijo in da je to v Sloveniji, a je vztrajala pri svojem. Idrija je bila zanjo na neznanem koncu sveta. Zame pa tudi uganka, saj mi je bilo pomembno samo to, da z družino dobimo službo in stanovanje. Prvič sva se v Idrijo in Vojsko odpravila sama z možem. Oče je posodil fička in tako sva v Godoviču še vsa optimistična pričakovala, kako se bo pred nama kar odprlo veliko mesto. Nato pa drama: hudi ovinki, ozka cesta, kotiček neba sem iz fička komaj še ujela. Lotevala se me je tesnoba. »Kam greva?«
Na vprašanje »A bi želela napisat' en članek za #LivingInIdrija?« seveda nisem mogla odgovoriti z »Ne«. Kar nekaj časa sem odlašala s pisanjem, vedno sem nekam šla ali pa me je kaj zmotilo. V Idriji živim od vedno, se pravi 18 let, a ko sem razmišljala, kaj naj napišem o življenju v tem kraju, nisem vedela, kje sploh začeti. Pisanje sem prav zaradi tega stalno prelagala na jutri. No, danes sem si vzela čas, pa bom začela tam, kot že marsikdo.
Kar nekaj časa sem si pustila razmišljat, kaj napisat o mestu, ki ima vse. Od bogate zgodovine do fascinantnih posameznikov. In nekako ne morem mimo te naše apatičnosti idrijskega ljudstva. Pa da ne bo pomote, mednje štejte tudi mene.
Moram priznati, da sem se ob prošnji za kratek zapis o domačem kraju težko spravila k pisanju. Nisem našla niti pravih besed, kako začeti, o čem pisati, priznam, da o tem nisem niti nikoli razmišljala – morda zato, ker se mi je vse zdelo samoumevno. Sama nikoli nisem živela v Idriji kot mestecu, pred enajstimi leti smo se namreč z družino iz Spodnje Idrije preselili v prečudovito vasico na Ledinski planoti. Dokaj hitro sem spoznala prednosti življenja na podeželju, za kar sem tudi hvaležna staršema, da sta nam domek ustvarila prav v Ledinah, povezani vasici, kjer živijo krasni ljudje.
Vedno, ko me nekdo vpraša, od kje sem, začnem: »Hja, iz neke vasi tam med Idrijo in Žirmi«. Seveda nikoli nihče ne ve, kje to je in potem sem za ene Primorka in za druge Gorenjka. Iskreno? Mene to čisto nič ne moti, sem del obeh regij in ne bi si želela, da je kakor koli drugače. Ko sedaj premišljujem, bi pravzaprav še sama težko opredelila, kam zares spadam. Po eni strani sem celo svoje otroštvo s šolanjem vred preživela na Gorenjskem. In po drugi je Idrija moja domača občina, čeprav sem vanjo, razen zaradi kakšnih manjših opravkov, bolj redko zahajala.
Ne bom ovinkarila. Idrije nisem cenila, dokler nisem kot študentka odšla v Ljubljano. Na začetku sem bila nad Ljubljano navdušena – ogromno mesto, veliko nepoznanih ljudi, še več dogodkov in nova poznanstva. Vendar zdaj, iz tedna v teden vedno bolj vneto čakam, da lahko v petek spakiram kovček, se usedem na avtobus in se vrnem domov, v Idrijo. Ne razumite me narobe, Ljubljana mi je všeč, tam živim s tremi najboljšimi prijatelji, vsak dan uživam, pa vseeno ne more nič nadomestiti čistega zraku, vonja po domačem stanovanju in veselega pasjega repka, ki me vsak teden znova z iskricami v očeh pričaka doma.
I arrived in Idrija at the beginning of the summer from that same serpentine road that eventually becomes familiar every time one travels back from Ljubljana. Each turn brought me closer to my destination and allowed me to catch a glimpse of Idrija’s surrounding nature. I remember being surprised at the sight of the river’s colours and by how hidden the city was. Coming from a town located within a flat land and after travelling throughout a plain for seven hours, the change in landscape was particularly striking.
Hi everyone! I am Olya. I have been living in Idrija for almost three months already, so definitely I do have something to share about my staying here! I am volunteering at the organization called ZPM Idrija and the duration of my project is 4 months in total. At first, I did not know what to expect from this country as it is not that popular among Ukrainians, especially this small town like Idrija. However, it definitely turned out to be much better than I could imagine!
Hello, I’m Salvador. You could recognize me because I used to walk around the town saying Dober dan, Zdravo –and other sentences with doubtful accent— to everybody. Since the first day, everyone in Idrija answers me in a kindly way, so why not continue, I feel homy doing it. When I try to communicate, It´s nice to see how the people that already know about my existence answer me smiling with something that I perceive between laugh and mercy. In my mind feels like they are saying “Well, you tried it kiddo”.
Za začetek pošiljam eno debelo opombo, cenjeni bralci, ki niste iz Idrije: Občina Idrija je geografsko bogata – podeželski mladeniči in mladenke iz okoliških planot se v dolino – v občinsko središče odpravimo le redko, saj imamo dejavnosti za preživetje in kratkočasje v drugih občinah. Sam se odpravim v Idrijo k zdravniku in občasno v kino. K zobozdravniku, trgovino, servisne storitve … pa v druge občine. Po mojem védenju podobno velja za severovzhodni del občine, kjer se mladi opravljajo na gorenjski konec. Zato je naslov zapisa mala laž.
Ko se ozrem nazaj in začnem razmišljati o času, ki sem ga preživela v Idriji, dobim občutek nostalgije, ker kmalu odhajam nazaj domov. Moje življenje v Idriji bi se moralo začeti v aprilu 2020, ko bi morala priti na izmenjavo v mladinskem centru. Bila sem zelo radostna in sem se z veseljem pripravljala na potovanje. Potem sta prišla koronavirus in karantena. Vse se je zaprlo in iz mladinskega centra so mi sporočili, da moramo odložiti začetak projekta. Vsak mesec sem čakala novice in tako vse do junija, ko smo končno dobili zeleno luč, da začenemo s projektom. Dogovorili smo se, da projekt končno začnemo v avgustu. Bila sem zelo radostna, ker projekt ni bil prekinjen in ker bom končno šla v Idrijo.
"Kako je živeti v Idriji?" je zame na nek način čudno vprašanje. Bolje bi bilo to vprašanje postaviti prišleku, nekomu, ki je v življenju prekrižaril planet in poskusil in izkusil življenje zdaj tukaj, zdaj nekje čisto drugje. Tako pa lahko svoje občutke opišem brez primerjave. Ne poznam življenja v Nemčiji, niti v centru Barcelone. Ne vem, kakšno hrano kuhajo na jugu Irske ali kakšne so navade v hribovitih delih vzhodne Makedonije. Dobro, res sem pred leti prišel v Idrijo ... nekaj kilometrov. Štiri ali pet. In to povrh vsega še v smeri proti toku. In res sem iz tega sam pri sebi naredil cel problem, ampak pozneje le ponotranjil jasno dejstvo, da to v kontekstu globalnih dimenzij le ni bil tako hud preskok. Je pa problem okoli tega jasen odraz mojega karakterja. Sem tiste vrste človek, ki nerad menjuje stvari, kraje in ljudi okoli sebe. Ko skozi okno zjutraj ugledam isti prizor in ko na ulici srečam iste obraze, zame to vedno znova pomeni dobro stvar, nekaj kar pomirja in pomeni, da je vse v redu.
Od kje si? Iz Idrije. A že skoz tam živiš? So najpogostejša prva vprašanja, ko se predstaviš neznancu. Ja, skoz, rečem. In potem sem se resnično zamislila, kako je naneslo, da sem ostala v Idriji …
Že kar nekaj tednov odlašam s pisanjem tega sestavka. Po malem razmišljam o tem, kaj mi je všeč na domačih grudih, kaj mi je pomembno in kaj cenim. Medtem ko prenavljam stanovanje, v katerem je včasih živela stara mama (in za katerega sem vedno rekla, da v njem pa res ne bom nikoli živela), in medtem ko se sprehajam po okoliških hribih in gozdnih poteh ter srkam vase jesenske lepote okolja, ki me obdaja, opažam, da se po zadnjih desetih letih življenja od doma končno spet gnezdim v domačem Godoviču in da mi to pravzaprav ustreza. Ne samo, da mi ustreza, celo zelo sem zadovoljna, da si lahko ustvarjam življenje tukaj. Po letih potovanj in življenja v tujini, premikanja iz kraja v kraj, iz države v državo imam ta privilegij, da poženem korenine v okolju, ki ima prelepo naravo, pitno vodo, čist zrak, dobro zemljo, dih jemajoče razglede, meni ljube in domače obraze blizu ter potencial za razvijanje in negovanje novih poznanstev in soustvarjanja skupnih projektov.
From all the places in the world, all the world-famous countries and iconic cities, who would have guessed that a fairytale land could be found in the little town of Idrija, Slovenia?
Ko me je Helena prosila, da zapišem kratek zapis o življenju v Idriji, moram priznati, da sem se težko spravila k pisanju. Življenje v Idriji se mi ni zdelo nič posebnega.
»Bi napisal kaj o življenju v Idriji?« je bil stavek, s katerim se je začel pogovor, ki me je pripeljal do razmišljanja v tem blogu. »Kristus!« sem pomislil, zatem pa nič več. Prazna glava. Kaj naj bi sploh napisal?
Daniela je svoje življenje v Idriji predstavila tudi prek kulskih vlogov, vabljeni k ogledu.
Ker prihajam iz Logatca, sem bila večino življenja vezana na Ljubljano, zato z Idrijo nisem nikoli spletla resnejše povezave. Tu sem se ustavila, kadar je moj bend najel KIŠ ali kadar se mi ni dalo kuhati in sem se odpeljala na žlikrofe. A kot pravi Žižek: »Vsi naši poskusi afirmacije svobode in ubežanja usodi so sami instrumenti usode in edini način ubežanja usodi je v tem, da se odpovemo tem poskusom, da sprejmemo usodo kot neizogibno«.
No, pa je naloga, da napišem članek za Living in Idrija, doletela tudi mene! Kot vsakega izmed nas, ki je odrasel v Idriji, tudi mene vežejo spomini na brezskrbno otroštvo in živahno najstništvo, ko smo ujeli še zadnja zlata leta Pr' Marincu. Že samo »šprehanje pa idrsku« pa tudi kasneje poskrbi, da je del Idrije vedno s teboj, saj je to prva stvar, ki jo ljudje opazijo in si jo zapomnijo, ko te spoznajo. Čisto iskreno sem se po gimnaziji z veseljem podala iz Idrije v Ljubljano novim zgodbam naproti. Prvo leto sem se še redno vračala domov ob vikendih, študentsko delo in taborniški sestanki so mi hitro obrnili dva dni naokrog in spet je bilo tu na vrsti študentsko življenje. Tisti, ki je kdaj koli izkusil življenje v Rožni, ve, da hitro postane tvoj drugi dom. Tako sem že prvo leto okusila živahno študentsko življenje in dodatna želja po potovanju me je vlekla še dlje od Idrije. Drugi letnik študija sem opravila v Belgiji. Po povratku sem dobila študentsko delo v Ljubljani in tako se je moja povezava z Idrijo vse bolj oddaljevala. Nadaljnjih 5 let mojega življenja je moj dom predstavljala Ljubljana. A še vedno sem se za kakšen vikend z veseljem vrnila v Idrijo! (Pa če se paridku vidiš, se tud z damačmi zla bel fajn zastupiš. Sori, mama, ata, tak je).
I am a French volunteer, living in Idrija from June 2019 to January 2020 due to the European solidarity corps project (previously called EVS).
Jaz sem zgleda bolj 'Švejk' tip človeka. On se ni kaj dosti sekiral, kamorkoli so ga že dali …
V Idrijo sem prvič prišla leta 2015. Nato sem oktobra 2016 po spletu okoliščin začela v Idriji živeti. Seveda z občasnimi prekinitvami, saj sem vsaka dva tedna za vikend šla nazaj v Prlekijo. Na začetku sem bila zmedena in prvi teden sem močno pogrešala Prlekijo. Drugi teden je bilo isto, tudi tretji teden se ni nič spremenilo. In po skoraj treh letih ni čisto nič drugače. Vsak drugi petek se kar se da hitro odpravim na avtobus Nomago in to je začetek moje pustolovščine nazaj v Prlekijo. Z avtobusom grem do Ljubljane in, če imam rezerviran prevoz, potem je moje potovanje krajše. Če pa ne, grem na vlak. Šele na železniški (v Ljubljani) se zares začne moje potovanje domov. Čaka me namreč vožnja z vlakom do postaje Ormož, ki traja skoraj tri ure. Sliši se veliko, ampak če imaš dobro knjigo ali pa vmes pogledaš kakšen film, ti čas še prehitro mine. Najbolj hitro pa čas na vlaku mine, če spoznaš zanimivega sogovornika. Nemalokrat sem na vlaku utrjevala svoje spretnosti svetovalnega razgovora in aktivnega poslušanja. Večinoma sem vadila kakšne intervence, na primer kimanje, »mhm«, »vas čisto razumem«, »to vas je pa moralo prizadeti«, ker so ljudje toliko govorili, da sem jaz lahko samo poslušala, kimala in dajala občasne opombe. Včasih sem potolažila kakšno starejšo žensko, ki se mi je čisto odprla in vse, kar sem jo vprašala, je bilo to, kam potuje. Enkrat sem celo dobila povabilo na akupresuro od nekega moškega, ki je povedal, da ta proces izvaja samo na mladih ženskah. Verjetno se ne sprašujete, ali sem povabilo sprejela. Na vlaku torej spoznavam zelo različne ljudi, kar vidim kot prednost. Po eni strani mi zaradi tega vožnja hitreje mine, po drugi strani pa se odlično počutim, ko vidim, kako hitro se mi ljudje odprejo ne da bi jih jaz morala posiljevati z vprašanji.
Idrija is a little town which is good for quality of life, peaceful atmosphere and to be in connection with nature. There is a path through the forest called “Rake” where I sometimes go for a run during the week. There is a pretty waterfall and this way is nice to be quiet with yourself and to discover this beautiful area. Moreover, one of my top spots in Idrija is the top of the hill just next to the church, where you can see the beautiful view of the town and its surroundings.
Prejšnji mesec smo v MCI-ju/Hostlu Idrija gostili skupino mednarodnih prostovoljcev, ki so v Idriji preživeli in prostovoljsko delali 3 tedne. V tem kratkem času so v Idriji doživeli več, kot povprečni Idrijčan doživi v enem letu. Spoznali so vse bare in žur lokacije, tudi tiste, ki so prebivalcem manj znane. Obiskali so turistične znamenitosti, se odpravili na sprehode in pohode, se družili z lokalci, ki so jih povabili celo na zabavo po maturantskem plesu! Aktivni so bili tudi na Eko dnevu. V prostem času pa so si tudi najeli kombi in odkrivali še druge lepote Slovenije - vse od Ljubljane, Škocjanskih jam, Bohinja, Bleda in Pirana.
Ponosen sem, da sem iz naših koncev. Ljudje smo trmasti, točno vemo kaj si želimo in to tudi realiziramo. Ko sem nam ponudi priložnost, jo prepoznamo in udejanjimo. Tu ni prostora za sprenevedanje.
V Idrijo, oziroma natančneje, Spodnjo Idrijo, sem se preselil pomladi leta 2012, na – kot se vsaj retrospektivno zdi – vrhuncu recesije. Premik sva naredila skupaj s punco, ko sva bodisi končala, bodisi obupala nad faksom in ugotovila, da se ne vidiva več v Ljubljani. Naj si bodo razlogi za to takšni ali drugačni, vsekakor menim, da je bila selitev pravilna odločitev. Kmalu sem tudi dobil svojo prvo pravo (in uradno) zaposlitev, in sicer v Mestnem muzeju Idrija, s katerim sem sodeloval od 2013 do 2018, ravno ta zaposlitev pa mi je sčasoma omogočila finančno osamosvojitev in s tem tudi nekakšno novo obliko svobode, ki je do tedaj nisem poznal.
Idrija naša. V njej sem zrasla in odrasla. Zame bo vedno imela posebno mesto v srcu, kjer se spominjam: 'ka sm kt zjala hadila v kine, ka sma imil piknike v Bil, ka sm šla na randi pa Rakah, ka sma mogl host v gimnazija pa 'disni stran šteng', ka sma rukln kešn glaž za Kamštam, ka sm plesala na taspudnem placu za Čipkarski, ka sm švicala na Hleviše, ka sm rada šla na kafe v 1a in ka sm šla na žlikrafe k Škafarju. Al pa ka sričaš Sonjica pred Soča, ka ji je sevide lih v tistmu trenutku zmanjkalu drabiža za cigarete in sm ji dala par fičnkou.'
Kot smo že večkrat ugotovili iz predhodnih izkušenj z mednarodnimi prostovoljci, našo malo Idrijo lokalci premalo cenimo. Dojemamo jo kot samoumevno. Vse njene danosti, lepote, dediščino spoštujemo, a nanjo pozabimo in z leti smo se navadili živeti z njo in se nam ne zdi nič več posebnega. Zaradi tega odnosa do našega kraja si večkrat mislimo, zakaj bi nek turist sploh prišel k nam oziroma zakaj bi ostal dlje kot eno popoldne. Sploh, če nismo vsaj malo v stiku s kakšno organizacijo ali zavodom, ki je povezana s turizmom.
Po kratkem jutranjem sprehodu se ukvarjam s prihajajočo fotografsko razstavo v Galeriji MAGAZIN, somišljenice in vizualne umetnice Tjaše Gnezda. Vse vrste spretnosti, koordinacije, tistega pozitivnega vala, da bo v petek vse potekalo kot mora. Odprtja so ponavadi prvi korak do stika ljudi z razstavo in počutim se kot posrednik med umetnikom in njimi. Pričakujem kar nekaj ljudi, tistih bližnjih, morda se bo kakšen naključni povzpel po stopnicah do enega izmed naših bisernih prostorov kulture. Ali bo kot že nekajkrat do sedaj, obisk bolj klavrn, razstava pa sebi namen?
Ko me je Tina enkrat v novembru vprašala, ali bi napisala blog Living in Idrija, sem takoj rekla ja. Itak vem, zakaj rada živim v naši luknji. Potem pa sem začela razmišljati. In sem kar dolgo razmišljala. Kaj je meni tukaj tako všeč?
![Living in Idrija by Lovro [Žvit u Iderji je finu]](/media/k2/items/cache/ac9eaae1d1c1dba787e6549c691345ac_Generic.jpg)
»ŽVIT U IDERJI JE FINU M'PA FRIŠNU«
»To je zame eden izmed najlepših časov v letu. To je čas pričakovanj, obdarovanj, miru, ljubezni in božičnih doživetij. Posvetim ga predvsem prijateljem in najbližjim, s katerimi preživljam praznične dni. Zimske večere pogosto namenim sprehodom po okrašenem mestu ter druženju ob skodelici čaja,« pravi Nina in najverjetneje bi podoben zapis pripravil še marsikateri prebivalec Idrije.
Sama sem navdih za pisanje o tem, kako je živeti v naši ljubi Idriji, našla v naši majhnosti, ki velikokrat velja za negativno lastnost, marsikdaj pa tudi za pozitivno. Gledano z mojega vidika, velja za zelo pozitivno.
Za začetek, apropo Matevžu, obstaja tudi anti-himna malih mest. https://www.youtube.com/watch?v=O6L0UD_zn4A
Že 18 let živim v Idriji. To je majhno mesto, ki ga prav vsak ne pozna, je pa kljub temu polno zgodovine, dogajanja, športnikov, glasbenikov in drugih umetnikov, kulturnikov ter ostalih talentov.
Ko sem v četrtek 22.11. od MC Idrija dobil pobudo, da napišem prispevek za blog #LivingInIdrija, sem najprej pomislil, o čem naj pišem. Ker so ostali prispevki na blogu prežeti z optimizmom, se bom tega držal tudi jaz, moje pisanje pa poimenoval »Utrinki iz mojega življenja«.
Sprostiti se moram in za to je zame najboljši tek. Ampak ne po Rakah, tam je kot na promenadi. Grem proti Bevku, pa v strugo Nikove in na vrhu Skirce pridem ven. Ravno prav se ogrejem. Neogreta in polna stresa dobim srčno aritmijo in to ni dobro. To danes je bil res šok! Nepričakovan obisk župana.
![Living in Idrija by Anja [DAMA SM in bom zmiri U IDRJI]](/media/k2/items/cache/f7644b56cd0ae537784e23b64857cf80_Generic.jpg)
"S kut si pa ti?" je vprašajne, ka ga zadne cajte kr velikat dabim... In z najvičim veselem rečem "iz Idrje"... Običajnu adgavarije "Se se sliš".
Na splošno imamo občutek, da bi radi naredili nekaj koristnega v družbi, radi bi imeli pozitivne spremembe v svojem okolju, a se nam zdi, da smo neučinkoviti ali nemočni. Ne vemo, kje začeti, kam se usmeriti, kako začrtati linijo napredka. Gibanje Euforia preko dogodkov Imp!act širi idejo, da lahko vsak začne svojo pot, koristi svoj potencial in postane vodja v procesu sprememb.
![Living in Idrija by Neža [»Žvit u Idrji je nobl!«]](/media/k2/items/cache/0d7764695c55c5d1c3edadce4a2a2cb9_Generic.jpg)
Adkar pounem, sm dama u Idrji. Pravje, de sm bla tud ži prej in nem verjamem. Če mal patuhtam mi spomin nese v tiste cajte sred devidesetih, ka sva z nona iz Jurčkove grape piš hadile dapovdne pa špeza u Konzum, H kruhu pa frišn kruh pol pa še h Zećiritu, na makjato, zame pa na ena kipca mišenu al pa zimski sladoled. Zmiri sva sričele al kejšna prjatlca ad none, de sta mal pagavarile, al pa Silvita z ladrfarjem, de je kejšn vic pavidav. Ka sm začila host v vrtec Zagradam je blu strašnu prkladnu, de je bil tak blizu – sam ki akul vagala sm letila. U osnovna šula sma tud piš hadil ad duma in tu šekr radi – bel zatu, ka sma jih enpar tud ušpičl sputama, mpa ulikl sma se lohk tud ena debila ura ad pouka namest le en firklc ure. V sridna šula u Idrji se nism nkal pelala, čeprav sma Grilčki sajnel, de si bama pategula spelal, ka se nam ni dalu u klanc host damu. Sma pa kejšna pametna pagruntal tist cajt – vse je blu buli, kat se učit dama. Ka sm u Lublan žvila naslidna lita, pa se ne de ni blu fajn pa zanimivu tam, ampak pridit damu u pitk papovdne je blu zmiri lepu. Kat de bi pršu v enu zavitje, kudr ti je vse znanu, razn tanajbel frišnih plaudr. Mislem de skor ni blu vikenda, de bi tam astala. Zej se mi pa vsaku jutru tuk fajn zdi, de imam možnost jet piš na šiht. De, kadar se zmislem, stupm u supergah iz bloka v centru mista in sm u istmu trenutku na hajku na kejnš grič, de mi ni triba deleč pa asfaltu gont bicikla, de najdem idilična makadamska cista, palit vim, ki se lohk afrišm u čisti rik, z balkona v istmu momentu opazujem prometni zamašk in cvetejne prvih čišn u gmajn. V štacun, knjižnic mpa na tržnc sm u par minutah, na kafitu s prjatli lih tak. Možnost imam dabit damače pridelke praktičnu vseh vrst, za pavrh je pa u ti Idrji tuk pridnih ldi, ka sami ustvarjeje marskej zanimivga pa uporabnga in se da vse tu ad neh tud kupt. Vse je blizu, men se tu zdi zla nobl!
![[#LivingInIdrija] Idrija in duševno zdravje](/media/k2/items/cache/6d1e5c49b492af74c789e86df6f68797_Generic.jpg)
Duševno zdravje ni tabu! In duševno zdravje ni samo takrat, ko res ne veš več kako naprej. Duševno zdravje je del našega vsakdana – je naša motivacija, naše počutje, naša čustva, naši odnosi. Zato se je o duševnem zdravju potrebno pogovarjati in tudi ozaveščati javnost o tej tematiki.
V petek, 28. 9. 2018, se je v pritličnem prostoru Mestne knjižnice in čitalnice Idrija odvijala prireditev ob evropskem dnevu jezikov, Naš včeraj, danes, jutri. Na prireditvi so sodelovali Gimnazija Jurija Vege Idrija, OŠ Idrija in Spodnja Idrija, svoj košček pa je pristavil tudi Mladinski center, z EVS prostovoljcema. Roni in Mireille sta pripravila predstavitev v svojem jeziku. Mireille je izbrala kratko zgodbo Lev in miš (La Fontaine), ki jo je interpretirala v Francoščini. Roni pa se je prepustil finski mitologiji, ki jo je nekoliko predstavil, nato pa še prebral oddlomek pesmi, ki je priložena tej novici.
Predstavljajte si, da ste v pogovoru s 4-letnikom, ki je ravno odkril čarobno vprašanje »Zakaj?« in mu poskušate razložiti, zakaj greste vsak dan v službo? Boste otroku, ki še pretežno živi v domišljijskem svetu, kjer verjame, da je vse mogoče, odgovorili s suhoparnim in negativnim odgovorom, da zato, ker morate? Boste štiriletniku, ki še ne razume, da svet stremi k denarju, saj mu še niti prvi zobek ni izpadel, da bi mu lahko zobna miška prinesla 5 €, odgovorili, da hodite v službo zaradi denarja? Razmislite, kaj bi mu odgovorili, če bi želeli ohraniti upanje in pozitivnost ter še neobremenjenemu otroku sporočiti, da naj čim dlje ohrani svoje sanje in naj počne kar želi, prav zato, ker to rad počne.
V osnovni šoli, ko se začne izbirati med možnostmi za nadaljevanje šolanja, se prvič ponudi priložnost, da Idrijo zapustimo - vsaj za 5 dni v tednu. Kot skoraj vsak osnovnošolec, sem tudi jaz hotela “ven iz te luknje”. Ampak zakaj? Večja samostojnost, svoboda in 5-dnevni oddih od staršev. Kljub temu, da sem ostala v Idriji in se vpisala na gimnazijo, nisem zamudila nič.
[Preden pričneš brati, odpri to povezavo: https://www.youtube.com/watch?v=HuBU3pzy7is ]
»Mladi, bejšte uan is ti lukne … ka se boste usega naučil pa nazaj pridte!« Ta stavek župana Severja bi bil lahko nekakšno vodilo vseh idrijskih osnovno- in srednejšolcev. In jaz mu dam prav. Jaz se nikoli nisem bala vrniti domov, niti iz Kopra, niti iz Ljubljane, niti z Nizozemske. Vsakič posebej sem se veselila povratka, in ko sem se z avtom pripeljala h Likarc je v avtu utihnilo in začelo se je opazovanje, iskanje razlik. »Kaj vse je u Ideri nouga?« Pa nova trgovina, nov stadion, nov most, nova igrala v Mejci, nova ograja, nov plac. Vsako poletje te nekaj preseneti in razveseli. Ko sem se vrnila iz Kopra, sem se razveselila bolj prijetnih temperatur, ko sem se vrnila iz Ljubljane, majhnega lokalnega okolja, ko sem se vrnila z Nizozemske pa naše neverjetne narave. In klancev. In stopnic. Takrat sem na Idrijsko Belo, reko, hribe in tudi klance pogledala s še več ponosa. V večjih mestih morajo do gozda z avtobusom ali vlakom, na Nizozemskem v hrib v umetnem parku, na tekaški stezi, ko si nastavijo »gorski« program, ali pa se morajo odpeljati na jug države, kjer imajo nekaj vzpetin.
![Living in Idrija - [IZZIV] Ustvari čim manj odpadkov](/media/k2/items/cache/d4b22e8d4b1fb6349c7d95bc5629e3c0_Generic.jpg)
Kako si ogledati mesto Idrija in pri tem ustvariti čim manj odpadkov?
Ko sem bila pred približno enim letom v situaciji, da se mi študentska leta iztekajo in da se najverjetneje s tem zaključuje tudi moje življenje v Ljubljani, sem se začela soočati s tem, da bom najverjetneje od takrat naprej živela v Idriji. Prijatelji so bili nekoliko skeptični kako bo to izgledalo, tako, da sem začela iskati utemeljitve in razloge, s katerimi sem jih odgovarjala in hkrati prepričevala tudi sebe.
Idrija je majhen kraj, za nekatere premajhen. Zame, ravno pravšnji. Poleg tega, da mi ponuja mestno vzdušje v malem, imamo Idrijčani tudi priložnost uživati v velikem kosu narave, ki obdaja mesto Idrije.
O življenju v Idriji ima vsak drugačen pogled. Še bolj drugačen pogled imajo posamezniki, ki v Idrijo pridejo le za kratek čas in še bolj drugačen je pogled posameznikov, ki prihajajo iz drugih držav. Prebrali ste si že lahko dva zapisa dekle iz Francije in Španije, sedaj pa si lahko preberete še zapis Finca Ronija, ki v Mladinskem centru Idrija, opravlja evropsko prostovoljsko službo.
Ines je bila naša prva EVS prostovoljka. Prosili smo jo naj našima novima dvema prostovoljcema napiše, kako je v Idriji. Tukaj je nekaj odsekov iz njenega pisma.
EVS prostovoljka Mireille je o Idriji zapisala veliko prijaznih besed. Vzela si je tudi čas in pofotografirala različne zanimive točke v mestu. Fotografije si lahko ogledate v prilogi.
kontakt
|
ZVEZA DRUŠTEV MC IDRIJA Ulica IX. korpusa 17, 5280 Idrija |
HOSTEL IDRIJA Telefon: +386 40 808 022, |
