V Idrijo sem prvič prišla leta 2015. Nato sem oktobra 2016 po spletu okoliščin začela v Idriji živeti. Seveda z občasnimi prekinitvami, saj sem vsaka dva tedna za vikend šla nazaj v Prlekijo. Na začetku sem bila zmedena in prvi teden sem močno pogrešala Prlekijo. Drugi teden je bilo isto, tudi tretji teden se ni nič spremenilo. In po skoraj treh letih ni čisto nič drugače. Vsak drugi petek se kar se da hitro odpravim na avtobus Nomago in to je začetek moje pustolovščine nazaj v Prlekijo. Z avtobusom grem do Ljubljane in, če imam rezerviran prevoz, potem je moje potovanje krajše. Če pa ne, grem na vlak. Šele na železniški (v Ljubljani) se zares začne moje potovanje domov. Čaka me namreč vožnja z vlakom do postaje Ormož, ki traja skoraj tri ure. Sliši se veliko, ampak če imaš dobro knjigo ali pa vmes pogledaš kakšen film, ti čas še prehitro mine. Najbolj hitro pa čas na vlaku mine, če spoznaš zanimivega sogovornika. Nemalokrat sem na vlaku utrjevala svoje spretnosti svetovalnega razgovora in aktivnega poslušanja. Večinoma sem vadila kakšne intervence, na primer kimanje, »mhm«, »vas čisto razumem«, »to vas je pa moralo prizadeti«, ker so ljudje toliko govorili, da sem jaz lahko samo poslušala, kimala in dajala občasne opombe. Včasih sem potolažila kakšno starejšo žensko, ki se mi je čisto odprla in vse, kar sem jo vprašala, je bilo to, kam potuje. Enkrat sem celo dobila povabilo na akupresuro od nekega moškega, ki je povedal, da ta proces izvaja samo na mladih ženskah. Verjetno se ne sprašujete, ali sem povabilo sprejela. Na vlaku torej spoznavam zelo različne ljudi, kar vidim kot prednost. Po eni strani mi zaradi tega vožnja hitreje mine, po drugi strani pa se odlično počutim, ko vidim, kako hitro se mi ljudje odprejo ne da bi jih jaz morala posiljevati z vprašanji.
Naj vam povem še eno zanimivo prigodo s prevozi. Bilo je v nedeljo popoldan, ob 16. uri. Prevoz sem imela rezerviran od Ljutomera. Tam me pobere en fant, s katerim sem se peljala že 14 dni prej na isti relaciji. Upala sem, da bo tudi tokrat prišel do Ljubljane v uri in pol, da bom lahko šla na avtobus za Idrijo ob 17:50. Tokrat se je vožnja na avtocesti malo zavlekla, zato sem ga prosila, naj me zapelje do Tobačne, saj sem upala, da bom tam še lahko ulovila avtobus. Ampak ga nisem. Fant se pelje naprej po Tržaški in mi reče, da me bo zapeljal kar do Idrije, da ne bom rabila čakati na novo trolo. Mislil je, da je Idrija ena izmed LPP postaj. Kako veliko razsvetljenje je doživel tisti dan, ko je izvedel, da je Idrija mesto na Severnem Primorskem. Kljub temu, da je vlak dražji in so vožnje zelo dolge, še vedno grem raje na vlak.
Če seštejemo: moja potovanja znajo trajati tudi pet ur. To je toliko, kot če bi šla od Ormoža do Budimpešte. Ampak jaz grem raje v Idrijo, ker idrijsko vsaj razumem. Če bi jaz govorila v svojem narečju, me Idrijčani verjetno ne bi razumeli. Tudi preostali Slovenci (razen Prlekov in Prekmurcev) me verjetno ne bi razumeli. Zato vsaj na delovnem mestu poskušam preklopiti na knjižno slovenščino. Sama sebi se takrat zdim čisto umetna. Ampak zdi se mi prav, da se tako prilagodim. Tudi ko grem v trgovino, poskušam na delikatesi jasno, glasno in knjižno povedati, da želim sendvič z maslenim francoskim rogljičkom, piščančjimi prsi in Emetalcem (je še komu drugemu to dobro, ali sem jaz edina?). Vseeno pa svoj originalni naglas težko zakrijem, sploh če se sprostim. Takrat pa kar začnem normalno gučati (=govoriti). Znanci me še razumejo, z neznanci pa vsaj na začetku poskušam govoriti knjižno. Čeprav sem ponosna na svoj naglas, ne maram, da me ljudje zaradi tega drugače dojemajo oz. da me identificirajo na podlagi naglasa. Navsezadnje vsi govorimo slovensko. Moti me, da me zaradi naglasa opredelijo kot »nisi iz naših koncev«. Ne, nisem iz »vaših« koncev, ampak sem iz »vseh« koncev! Res ne maram posploševanja »vaši« in »naši«, ker se potem počutim kot turist.
Ker delam v trgovini, me ljudje velikokrat vprašajo, od kje prihajam in kako to, da sem zašla v Idrijo. Zdi se mi, da je domačinom nepredstavljivo, da bi nekdo z ravnine vzhoda Slovenije lahko zašel v to kotlino. Ampak sploh se ne zavedajo, kako lepa kotlina je to in koliko vsega ponuja. Osredotočimo se na čisto vodo reke Idrijce, ki jo vsakokrat, ko grem po Rakah, občudujem. Tega v Ormožu ni. Pa na prekrasne gozdne poti, ko greš proti Raufnku in Goram. Idila. Še lepše pa je, ko osvojiš nek bližnji grič. Poti »gor-wan« so zame res naporne, ampak ko pridem na vrh se vedno po-fotografiram, da se pred mojimi domačimi lahko pobaham, kje vse hodim. Spomnim se tudi tega, ko me je fant prvič peljal na Raufnk, po tisti bolj naporni poti čez trnje v Zaspani Grapi. Bilo je obupno in rekla sem mu, »nikoli več«. Zdaj mi je pa ta pot postala všeč.
Velikokrat so me ljudje vprašali, če sem se navadila na Idrijo. Moj odgovor je vedno: »Ja. V redu mi je tukaj. Nič mi ne manjka.«. To je sicer res, ampak mislim, da se tukaj nikoli ne bom počutila 100% kot doma. To pa zato, ker je moj dom, Ormož (natančneje vas Litmerk), moja cona udobja. Tam mi ni treba govoriti knjižno, lahko grem na petkilometrski sprehod in ne bom srečala nobenega človeka, da bi se morala ukvarjati s tem, ali ga naj pozdravim ali ne. Tam imam večino sorodnikov in prijateljev, ki me poznajo že od rojstva. Mislim pa, da če bi ostala tam ne bi doživela toliko fantastičnih izkušenj in trenutkov, kot sem jih tukaj v Idriji in na potovanjih od Idrije do Ormoža. Včasih mi je v Idriji dolgčas in takrat si zamišljam, kako lepo bi bilo zdaj doma. Ampak če pomislim še naprej, doma ne bi bilo nič bolj zanimivo. Vseeno pa vedno komaj čakam, da se lahko na vsaka dva tedna vrnem domov, da vidim svoje domače.
Tudi na vprašanje, kako se mi zdijo domačini, nerada odgovarjam, ker bi spet morala posploševati. Srečujem posameznike, ki so odprti in zgovorni, in take, ki so malo manj odprti in zgovorni. Vseeno pa se velikokrat rada pošalim, da se bo Idrija osamosvojila in bodo sprejeli »soud« kot denarno valuto. Me prav zanima, kakšen grb bi dali na zastavo …