V Idrijo, oziroma natančneje, Spodnjo Idrijo, sem se preselil pomladi leta 2012, na – kot se vsaj retrospektivno zdi – vrhuncu recesije. Premik sva naredila skupaj s punco, ko sva bodisi končala, bodisi obupala nad faksom in ugotovila, da se ne vidiva več v Ljubljani. Naj si bodo razlogi za to takšni ali drugačni, vsekakor menim, da je bila selitev pravilna odločitev. Kmalu sem tudi dobil svojo prvo pravo (in uradno) zaposlitev, in sicer v Mestnem muzeju Idrija, s katerim sem sodeloval od 2013 do 2018, ravno ta zaposlitev pa mi je sčasoma omogočila finančno osamosvojitev in s tem tudi nekakšno novo obliko svobode, ki je do tedaj nisem poznal.

Idrijce žal večkrat slišim tarnati nad majhnostjo in (predvsem) zakotnostjo mesta, kar se mi, osebno, zdi vsaj nepotrebno, če ne že zapretiravano. Sam mesta nikdar nisem dojemal kot takšnega, saj izviram iz Solčave v Zgornji savinjski dolini, ki je veliko manjši kraj (za primerjavo: cela občina šteje 518 prebivalcev (2018)) in ima neprimerljivo bolj omejeno infrastrukturo, s tem pa tudi možnosti (od zaposlitev, kulturnih ustanov/dogodkov pa vse do preživljanja prostega časa). Ampak ljudje situacije, v katerih smo, seveda sodimo po lastnih izkušnjah in vsi imamo slepe pege, kjer zaradi dreves ne vidimo gozda.

Osebno mi to, da lahko praktično vse nujno uredim v samem centru Idrije, pomeni zelo veliko. S tem mislim denimo na karkoli od zdravstvenih storitev do uradnih zadev (izjemno prijetne izkušnje imam denimo z VEM točko, kjer sem odpiral (in pozneje zapiral) s.p.), pa od sorazmerno pestre trgovske ponudbe in vse do knjižnice, kina, muzeja in galerij. Če je človek navajen situacije, kjer se mora za vsako od omenjenih zadev peljati vsaj trideset (Mozirje) če ne več (Velenje ali Celje) kilometrov, bo takšno zgoščeno infrastrukturo hitro pričel ceniti, saj mu ni samoumevna. Ta ’koncentrirana razpoložljivost’ pa navsezadnje ponuja tudi ne le fleksibilnost, temveč tudi možnost spontanosti. Sploh slednja pa je nekaj, kar sem pogrešal tako v Solčavi (ker je premajhna), kot pozneje, med študijem, v Ljubljani (ker je prevelika). Ne glede na zgoraj opisano, pa je umik v naravo mogoč skoraj na vsakem koraku. Iz bloka, kjer živim, lahko malodane stopim neposredno v gozd, kar mi je izjemno dragoceno. Poleg tega pa hribovit okoliš (kakršnega sem tako ali tako že navajen iz otroštva) navsezadnje tudi negativno vpliva na mojo depresijo (op. 1) (jo torej, v nasprotju z ravninami, blaži). In da … V kolikor to zanima še kakšnega tujca oziroma bolj svežega priseljenca: tudi na vožnjo po Zali se človek sčasoma navadi.

Kot pisatelj sicer ne morem reči, da se kakorkoli povezujem ali identificiram s tem mestom. Ne s tem, niti katerimkoli drugim. Že tako se v svojih besedilih, če je le možno, izogibam geografskim umestitvam. Ne zaljubljam se v mesta in ne pišem o njih. V teh pogledih sem izjemno pragmatičen tip človeka in tovrstna – uporabil bom besedo, ki mi gre sicer izjemno na živce – ’domoljubna’ tankočutnost mi je tuja. Lahko pa rečem, da v tem okolju z lahkoto ustvarjam. Ne duši me. In kot tujcu, prišleku, se mi tudi ni treba ukvarjati s tradicijo in zapuščino ’tistih, ki so tu pisali pred mano’. Ni mi treba biti v dialogu ali kakršnem koli drugem razmerju z njimi. In tudi v tem je pravzaprav velika svoboda.

--

Op. 1: Izjemno depresivna so mi mesta, ki nimajo identitete. Čeprav se z zastavonošama idrijske identitete (vsaj v kulturno-dediščinskem pomenu), torej rudnikom in čipko, nikdar nisem zares povezal (in dvomim, da se kadarkoli bom), si upam trditi, da je vsakršna identiteta boljša kot odsotnost identitete. Ta brezosebni, brezidentitetni občutek sem denimo dobil (in živel) v Celju, kjer sem hodil v srednjo šolo. Precej strašen občutek, ki ga ne bi več podoživljal.