Pred Slovencem in Primorcem sem »Idrc«
Nemalokrat se sprašujem, kaj je tista glavna stvar, ki nas, prebivalce Idrije dela ponosne, da smo to kar smo. Je to rudnik? Čipka? Žlikrofi? Kultura? Šport? Kingstoni? Kuzle? Odgovor seveda ni enoznačen, je pa dejstvo, da imaš kot »Idrc« široko paleto stvari, s katerimi se lahko poistovetiš in si na njih upravičeno ponosen.
Moja zveza z Idrijo danes šteje dober četrt stoletja ali povedano drugače - lani sva praznovala srebrno obletnico. Ob vseh vzponih in padcih, ki nama jih prinesla najina skupna pot lahko danes z gotovostjo trdim, da se v Idriji, kljub temu da trenutno živim v dobrih 10 km oddaljenem Godoviču, počutim doma. Mislim, da se to ne bo nikoli spremenilo. Pa ne zaradi tega, ker bi bilo z Godovičem kaj narobe, temveč zato, ker imam v Idriji svoje »čudaške« prijatelje, košarko, plac na kateremu malo »pofirbcam« kaj se dogaja in še mnoge druge stvari, ki mi dajejo vtis domačnosti in me vedno znova nagovarjajo, da se v Idrijo rad vračam.
Če začnem mojo zgodbo nekje v osnovni šoli so moji spomini na življenje v Idriji izjemno pozitivni, saj smo živeli zares brezskrbno življenje. Potikali smo se po mestu, igrali košarko in se družili, ne da bi morali starši pretirano skrbeti, saj je Idrija varno mesto. Po končani osnovni šoli me je pot zanesla na prvo slovensko realko, danes Gimnazijo Jurija Vege. To je bilo najlepše obdobje mojega življenja, čeprav sem s takratnimi očmi videl povsem drugačno sliko. Hvaležen sem, da je bila moja odločitev prav idrijska gimnazija, saj sem se na njen naučil ogromno. Profesorji, ki so bili takrat nočna mora, si skozi današnjo prizmo zaslužijo vse nagrade za potrpežljivost in razumevanje, saj je moja trmoglavost včasih presegala vse meje zdravega okusa. Skratka, če potegnem črto - odlična izkušnja in ogromno pozitivnih ljudi.
Po gimnaziji sem se kot večina odločil, da pot nadaljujem na študiju v Ljubljani. Zanimivo, predvsem pa zabavno obdobje s pomembno opombo. Iz Ljubljane sem proti Idriji krenil ob prvi priložnosti, ki se je pokazala. Zakaj? Ker se v Idriji počutim neprimerno bolje, kot sem se v glavnem mestu. Enostavno. Idrija mi ponuja vse kar potrebujem in mi ponuja tudi Ljubljana. Mi pa Ljubljana ne ponuja tega kar mi Idrija. Kaj je to, z besedami žal na znam opisati, a tako pač je.
Res je, Idrija ni popolna. Daleč od tega. Priložnosti za izboljšave je ogromno. Prva na tej poti pa je lahko to, da v prvi vrsti začnemo ceniti kar imamo in to iskreno. Če se obregnem ob športno področje na katerem imamo kolesarje, ki že vrsto let krojijo svetovni vrh v tem športu in pa košarkarja, ki igra še kako vidno vlogo v najmočnejši nacionalni ligi na stari celini. Da seveda ne govorimo o glasbenikih in vseh kulturnikih, ki prihajajo iz naše kotline in so med najuspešnejšimi na svojih področjih. Imamo tudi najlepšo dolino reke Idrijce s fantastičnim naravnim kopališčem, pa čudovito naravo krajinskega parka. Da o kulinariki in tehniški dediščini ne izgubljam besed. Pa vsi dogodki, ki se že sedaj v organizaciji različnih društev odvijajo v Idriji. Pa znamo vse to zares ceniti? Nisem prepričan. Saj bomo šele ob zavedanju, kaj vse imamo in nam je v ponos, lahko stopili korak naprej in mestu vdahnili še dodatno vsebino, ki jo potrebuje.
