MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Valerija

torek, 12 februar 2019 11:37

(pogovor s prijatelji za mizo)

»So me prosili, da napišem nekaj za blog Living in Idrija.«
»In kaj boš napisala?«
»To, kar mi nihče ne verjame. Da sem zaljubljena v Idrijo.«
»Pa ne moreš tega napisat!«
»Zakaj ne? Če je pa res.«
»Lahko napišeš, da si zaljubljena v ljudi v Idriji, ne pa v Idrijo.«
»Ampak jaz sem res zaljubljena v Idrijo.«
»Ampak tega res ne moreš napisat.«

Tako nekako se je v začetku meseca odvijala debata za mizo s prijatelji, rojenimi v Idriji, ko sem jim hotela pojasniti, da človek ni nujno zaljubljen samo v osebo, temveč je lahko zaljubljen tudi v kraj.

Z Idrijo sem se srečala pred sedmimi leti, ko sem na pokrito tržnico prvič pripeljala svojo zelenjavo. Nikoli ne bom pozabila, da sem, še preden sem začela prodajati, dobila opomin: »Veste, ampak to ni Ljubljana, to je Idrija.« Bilo je mišljeno, naj ne pričakujem preveč. Pa nisem takrat prav nič pričakovala in bila prijetno presenečena. Ljudje so me lepo sprejeli. Tako tisti, ki so na tržnici že prodajali, kot kupci. Lepo je, če prideš nekam, kot popolni tujec in te domačini prijazno sprejmejo medse. Vanja, Katica, Jure, Sandra, Štefka, Zofija in še kdo, so bili moj prvi stik z Idrijo in hkrati posredno tisti, ki so, ne vedoč, krivi za to, da smo se po sedmih letih povezali in začeli snovati skupno zgodbo malih proizvajalcev. Pa to ne bi bilo mogoče, če me takrat ne bi tako lepo sprejeli medse in če med nami ne bi bilo zaupanja. In se mi zdi, da je to možno doseči samo v majhnem kraju.

Ja, Idrija je majhno mesto, ki je zraslo tam, za tistimi groznimi ovinki, ki so krivi za to, da je Slovenci ne obiščejo bolj pogosto. »Saj bi jo, samo, ko je tako ovinkasta cesta,« je najbolj pogost stavek, ki ga slišim, ko vprašam: »Ali ste že obiskali Idrijo?«. Pa ne vedo kaj zamujajo, zato jim vedno cela evforična hitim razlagati, kaj vse so zamudili, ker je še niso obiskali. Ta njena lega in ta njena majhnost jo delata pravljično. Čudovito mestno jedro, s čudovito naravo, kulturno dediščino in krasnim podeželjem, polnim butičnih proizvajalcev hrane, rokodelskih izdelkov in še česa, ki se morajo resnično potruditi s kakovostjo, da lahko iz tega majhnega mesta sploh prodrejo dlje. Čudovito mesto s krasnimi ljudmi, znanimi po celi Sloveniji in širše. Mesto s prav specifično kulinariko, ki je ne najdeš nikjer drugje – žlikrof, bakalca, zelševka, habance, smukavc. In ne nazadnje, mesto, kjer se skoraj vsi poznamo med sabo, kar si domačini štejete za slabo, pa ni, saj ljudje, ki se me sabo poznajo, ustvarijo veliko več, kot popolni neznanci. Če le želijo.

Čeprav živim v občini Tolmin, tik ob meji z Idrijo, se po sedmih letih počutim Idrijčanka. Z Idrijo živim in diham vsak dan. Vsak gost, ki pride k meni, Idrijo začuti, kot jo čutim jaz – kot čudovito majhno mesto, ki ga ne najdeš več povsod. Vsak gost mi, ko zapušča Idrijo, pove, da sem imela prav, ko sem mu razlagala. o tem kakšna je. Majhna, razgibana, zanimiva, polna skrivnosti in zanimivih zgodb, ki jih ljudje, ki jo obiščejo povedo dalje svojim sorodnikom, prijateljem, znancem in ti potem zaradi njihovega navdušenja prav tako hočejo obiskati Idrijo in jo.

Seveda ima tudi svoje pomanjkljivosti, ki pa niso tako velike, da se jih ne bi dalo popraviti ali z njimi pač enostavno živeti. Z mladimi, ki ostajajo in tistimi, ki so v njej, to ne bo težko. Tudi osebe, ki jih ljubimo niso popolne in imajo napake, ampak vanje se zaljubimo ravno zaradi tega, ker so takšne kot so. Tako sem se jaz zaljubila v Idrijo, pa čeprav mi tega nihče ne verjame. Ampak je čisto res. Včasih bi kakšnemu domačinu, ki je preveč črnogled, dala svoje oči, da skozi njih pogleda na svoj kraj. Verjetno bi bil prijetno presenečen, ko bi zagledal vse tisto, kar večinoma, ravno zaradi tega, ker se mu kot krajanu zdi samoumevno, ne vidi.
Poslušam tudi zgodbe, kakšna je bila Idrija pred desetimi leti in več. Da je bilo v njej dosti več dogajanja, življenja. Mogoče res. Ampak verjamem, da se to življenje v Idrijo vrača in s tem tudi dogajanje. Dajmo ji čas, da ga zopet posrka vase, da se prebudi in končno zasije v vsej svoji lepoti, ki jo premore. Če je preživela vsa ta leta, bo živela tudi naprej, od nas pa je odvisno kako.

Fotografija: Pridobljeno iz: https://www.instagram.com/p/BtO9PQ7l_-H/ "Thanks for sharing your photo @marko.in.the.air with #visitidrija"