Po kratkem jutranjem sprehodu se ukvarjam s prihajajočo fotografsko razstavo v Galeriji MAGAZIN, somišljenice in vizualne umetnice Tjaše Gnezda. Vse vrste spretnosti, koordinacije, tistega pozitivnega vala, da bo v petek vse potekalo kot mora. Odprtja so ponavadi prvi korak do stika ljudi z razstavo in počutim se kot posrednik med umetnikom in njimi. Pričakujem kar nekaj ljudi, tistih bližnjih, morda se bo kakšen naključni povzpel po stopnicah do enega izmed naših bisernih prostorov kulture. Ali bo kot že nekajkrat do sedaj, obisk bolj klavrn, razstava pa sebi namen?
Preden sem začela obiskovati idrijske galerije, sem se večkrat vprašala, le kaj bi tam počela, med tistimi, ki jih ne poznam, samimi starejšimi, strokovnjaki, »visokimi« ljudmi. Ne spomnim se ravno svojega prvega obisk, spomnim pa se tiste razstave, na kateri sem se zaljubila v galerijo in s časoma tudi v tistega, ki je takrat stal poleg mene. Ta kulturni dogodek je bil res nekaj posebnega. Razstavljal je namreč domačin akademski slikar Rafael Terpin. Tisti, čigar vsaj ena slika, krasi vsak idrijski dom.
Rada rečem, da od idej počim. Skorajda sem tudi takrat, ko sva skupaj z Jožetom ustvarila podobo treh mestnih galerij, in kateri sem nadela ime GALETRIAS. Povezovalna ideja, s katero bi tri galerije v skupni platformi našle ena drugo, si pomagale, in soustvarjale program. Za nami sta dve uspešni ediciji Odprtih vrat galerij. Od tu dalje se aktivno promovira odprtja in razstave. Težava le-teh pa je po mojem mnenju pomanjkanje izvirnosti in zanimivih vsebin, manj produkcije in več podpore kvalitetnim dogodkom. Preden se zgodijo, se je nujno vprašati namena le-teh. Hiperprodukcija je povozila še tisto vsako reč, ki ljudi združuje k soustvarjanju idej, in druženju - tudi umetnost.
Govorim s perspektive kulturnega okolja, katerega opazujem in v katerem (svobodno) delujem. Idrija je mesto delavcev in industrije, brez veze ta kultura, kajne? Kultura ni tako resna, pa vendar izgleda, kot da v Idriji je. Dogaja se namreč nekakšen krč do preporoda naših kulturnih dejavnosti. Ljubiteljska kultura deluje suvereno, Mladinski center je nadaktiven, Mestna knjižnica in čitalnica poka od dejavnosti. Lep pušeljc vsega po malo, urejeni kaos, in vse navidezno teče tako kot mora. Ker se mora in ne s premišljenega navdiha. S kolegico Tjašo, ki se podaja v svet kulturnikov in umetnikov s prvo obsežnejšo razstavo v petek v Idriji, sva pred časom posedali na kavi ob prijetnih idrijskih dopoldnevih, kramljali in se zabavali ob razmišljanjih. Večkrat sva se strinjali, ona s perspektive komunikologije in vizualne umetnosti, jaz s kulturološkega pogleda, da Idriji preprosto ni pomoči. Res! Celostna podoba, pa kakšna trgovinica več v centru, Kajzer kulturni park? Pajade. Potem sva bruhnile v smeh in se raje podale na sprehod okoli mesta.
Kjerkoli si doma, in kjer te poznajo, vedno misliš, da je težje začeti, še težje pa najti podporo. V Idriji sem s svojimi idejami vedno prišla do ljudi, ki so idejam z veseljem prisluhnili in kjer sem si nabirala ogromno izkušenj organizacije in kulturnega udejstvovanja. Galerije v Idriji in njih vodje s pozitivnimi odzivi na moje delo, so bili velik povod k mojemu izobraževanju v kuratorstvu. Večkrat pa ostane priokus vloženega truda pred tem in dneva zatem, ko se dogodek v Idriji izpelje. Kdaj pa kdaj nastane kratek osvobajajoč trenutek, da si dal mestu svežega vetra in da v peti prestavi voziš naprej do novih realizacij. Idriji manjka le malo zdravega smeha, vreči šalo sem in tja, tudi na svoj račun. Malomeščansko bit kdaj pa kdaj spustiti z letenja na tla, si pogledati v oči in čestitati k uspehu. Ne le da smo dober zgled produciranja novih in prodornih idej, imamo tudi izjemno priložnost kvalitetnega sobivanja, bodisi v galerijah, bodisi na kulturnih dogodkih.
Bodimo potrošniki prve klase za podporo kulture in dogodkov v mestu!
