MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living In Idrija by Anja

petek, 18 januar 2019 10:29

Oda mestu

Prednosti življenja v malem mestu sem odkrila že pred leti. In z dnevi, ki minevajo s svetlobno hitrostjo, pa z vsakodnevno vožnjo v prestolnico, jih odkrivam vedno več. Ker ti jutranji pozdrav, ko ves krmežljav in v trenirki odideš v trgovino po hlebec kruha, polepša dan.

V malem mestu se med seboj pač skorajda vsi poznamo. Vedno, ampak res vedno, bo človek našel nekoga, ki bo z njim pripravljen iti na kavo. Zmeraj se bo našla roka, ki bo ponujala pomoč, čeprav je prvi sosed oddaljen skoraj kilometer.

V malem mestu poznaš vse ulice, pohodne poti, a če ti je do tega, če imaš odprte oči in srce, ti lahko uspe najti samoto (in lepoto) vedno znova tudi tam, kjer je niti najmanj ne pričakuješ. Malo mesto lahko prehodiš peš. Avto ni nuja, če si seveda navajen uporabljati svoje podplate. Tu te ob vikendih na avtu, parkiranem pred domačim blokom, občasno pričaka cvetlica.

Malo mesto ima vse ustanove na dosegu roke. Ob poti v knjižnico lahko mimogrede zaviješ na kepico sladoleda. V malem mestu te natakarica navdušeno pozdravi in pohvali, ko se prikažeš na kavi z občutno krajšimi lasmi in si vedno manj prepričana, da je bila odločitev za paž pravilna.

In še nekaj je, kar resnično obožujem v (mojem) malem mestu. Ljudje se še vedno pozdravljamo med seboj. Dober dan, živijo, zdravo. Kako si? Ni pomembno, kakšno je vprašanje in od koga prihaja pozdrav. Sosed, lokalna knjižničarka, bivši sošolec, nekdanja profesorica slovenskega jezika. Ljudje se v malem mestu pozdravljamo in všeč mi je, da je to tu nekaj samoumevnega. Majhna stvar pač, ki polepša dan. Če jo znaš ceniti. In vračati.

Na ozkih ulicah malega mesta se mimoidoči pogledamo, nasmejimo, si pomahamo. Prav pomenljivo, da sem se tega zavedela šele pred leti v Ljubljani, kjer redko kdaj koga pozdravim. Kjer mi je redko kdo voščil dober dan (čeprav, če sem čisto iskrena, se tudi tu stvari popravljajo). Kjer je na kupu zbran ogromen balon mimoidočih, ki buljijo v telefon ali poslušajo glasbo in se ne zmenijo za nikogar. Kakor koli včasih prija anonimnost, skrb zgolj zase, se človek tega slej ko prej naveliča.

Zato hvala, gospa M., za lep pozdrav – pred leti. Za nasmeh in zavedanje, da sem bila že takrat srečna, da živim v malem mestu. In sem vedno bolj.

---

Pridobljeno z dovoljenjem avtorice (Anja Intihar, novinarka Dela) z osebnega bloga Iz Idrije z ljubeznijo.