MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Melita

ponedeljek, 07 januar 2019 08:31

Ko me je Tina enkrat v novembru vprašala, ali bi napisala blog Living in Idrija, sem takoj rekla ja. Itak vem, zakaj rada živim v naši luknji. Potem pa sem začela razmišljati. In sem kar dolgo razmišljala. Kaj je meni tukaj tako všeč?

Morda to, da se mi do službe ni treba voziti v napol stoječih kolonah in to po avtocesti (ki jo res sovražim). Najraši bi sicer v službo hodila peš, pa žal ni mogoče. Všeč mi je, da imamo vse na dosegu nog. Povsod lahko pridemo peš, če le hočemo. V petih minutah sem lahko ali v kjnižnici ali v zdravstvenem domu. Pomanjkanje parkirinih mest nas prav prisili, da se več sprehajamo po mestu, namesto da bi se vozili.

Trgovin imamo ravno prav. Saj ne rabimo vsak dan obleke za na gala večerjo, kruha imamo pa dovolj na izbiro v vseh trgovskih centrih. Verjetno pa mi je najbolj všeč to, da lahko grem v trgovino tudi v športni opremi, sproti z Rak, pa me nihče ne gleda postrani od kje sem ušla (vsaj upam, da je res tako).

Zelo rada planinarim, tečem in kolesarim, za te aktivnosti je Idrija raj. Mogoče nam res primanjkuje kolesarskih poti, ki bi bile speljane daleč stran od prometnih cest. Če želimo zamenjati zrak v pljučih, pa smo zelo hitro v naravi.

Všeč mi je, da se vsi poznamo. Marsikomu gre to zelo na živce, meni pa ne. Kadarkoli grem na Kobalove, tam srečam sogovornika, pa ne le enega. Tudi na kavo lahko greš sam, pa na koncu zagotovo ne sediš sam za mizo, že srečaš nekoga, ki ti popestri dan. Mislim, da v Idriji živimo vedri ljudje. Kadarkoli se znajdem v Ljubljani, tam vidim mrke in utrujene obraze, pri nas je takih na srečo malo.

Mnogi pravijo, da se v Idriji res nič ne dogaja. Pa ni res. Toliko se dogaja, da na vse dogodke ne uhitim. Pa bi rada. Morebiti res primanjkuje aktivnosti za mlade. Njim je treba le dati priložonost, da sami izpeljejo kakšno prireditev in da ne postanejo pasivni.

Za Idrijo je včasih veljalo, da je kraj “znajdenih” ljudi. Resnično si želim, da bi nas spet poznali po tem in ne le po velikih podjetjih in specializirani bolnišnici na robu mesta. Upam, da nam vsem skupaj to uspe.