MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Tjaša

sreda, 12 december 2018 09:08

Ojla, čau! Jst tle, tawanajna!

»Kko je pr vas u hribih?«
»Ma kam si pej ti ušla čegor u tisto zimo?«
»Ma kej tko dalč si šla?«
»Kej im'ste že kej snega?« (oktobra)
»Kej znaš že kej po Idrsko zawiwat?«

V Idrijo sem se preselila iz rodne vasi sredi Vipavske doline - na vasi bi si želela malo več dogajanja. Študijska leta sem preživela v Ljubljani - sive ceste, sivo nebo, sivi pogledi mimoidočih in tesnoba v mojem prsnem košu - mesta niso zame. Idrija je ravno pravšnja, nekaj vmes.
Da je ni evropske metropole, ki bi prekašala ta mali slovenski biser - pa naj se gre za Berlin, ki nikoli ne spi, ali Barcelono, kjer ti umetnost in arhitektura jemljeta dih - sem hitro spoznala, saj je moj Idrc vsakič že po 2 dneh hrepenel po domu.
Da pa osrečuje tudi mene, sem si jasno pritrdila nekega pomladnega dne, ko sem jo peš mahnila mimo Kavarne in čez trg, si ogledovala zgradbe, ki v sebi nosijo zgodbe, ter mimoidoče ljudi, ki se jim nikamor ne mudi. Spomnim se občutka sreče, svojega nasmeška in misli: »Res imamo srečo, da živimo tukaj!«

Občudujem idrijsko neokrnjeno naravo in pomirja me dejstvo, da je tudi domačini ne jemljejo za samoumevno in jo znajo varovati. Ko sem se prvič sprehodila po Rakah, nisem mogla verjeti svojim očem; ko so me prvič peljali v Belo, nisem hotela več domov.
Tu je doma tudi šport. Zdi se mi, da se vsak Idrijčan ukvarja z vsaj enim športom; če že ni ekstremni športnik, potem pa vsaj malo pomiga.
Če pa ni prav nič aktivne sorte, potem je pa glasbenik, umetnik ali pa doktor znanosti. Skratka, Idrijčani se znajo fokusirati, znajo vztrajati in tudi uspeti. Morda me to preseneča zato, ker prihajam iz doline, kjer kljub neštetim možnostim ljudje še vedno najraje samo posedajo doma in jamrajo.
Omembe vredna je tudi idrijska alternativna scena, ki tu še živi in na srečo prevladuje! Verjemite mi, ko me pot zanese na druge konce Slovenije in se pogovarjam s tamkajšnjimi mladimi, nihče ne pomisli na žlikrofe, ko omenim Idrijo, vedo pa vsi, da imamo tu en hud alternativni klub – Swenak!

Me kaj tu moti? Samo ena stvar.
Mukotrpno iskanje spodobne službe v malem mestecu, kjer se vsi poznajo. Preden sem pogumno pustila službo v rodnem kraju, da bi si ustvarila mirno življenje v Idriji, ne da bi bila neprestano razpeta med burjo in žlikrofi, sem večkrat poslušala o tem, kako je v Idriji enostavno najti službo in kako majhna je tu stopnja brezposelnosti. Ljudje pa so pozabili omeniti, da v kolikor nisi nepogrešljiv in visokokvalificiran kader, boš kot »tujec« z ustreznimi izkušnjami na razgovorih še vedno težko prekašal sosedovo Micko in od kolegice tamalo Špelco, pa čeprav sta obe brez ustreznih izkušenj.

In kaj naredi Idrijo še posebej drugačno od ostalih krajev? Ljudje! Čeprav jih izpostavljam zadnje, so poglaviten razlog, zakaj sem prišla in ostajam. Kljub svoji geografski omejenosti ima Idrija najbolj odprte ljudi. Ljudi, ki sprejmejo sebi drugačne, saj vedo, da drugačno ni napačno – ljudi, ki štekajo življenje. Mogoče niso vsi takšni, ampak jaz sem tukaj našla svoje pleme!

In ja, sewide znam kej tud ži pa idrsku pawidat!