Sama sem navdih za pisanje o tem, kako je živeti v naši ljubi Idriji, našla v naši majhnosti, ki velikokrat velja za negativno lastnost, marsikdaj pa tudi za pozitivno. Gledano z mojega vidika, velja za zelo pozitivno.

Trenutno študiram novinarstvo na Fakulteti za medije v Ljubljani. Ker dandanes skorajda nihče ne išče nekoga, ki bi opravljal delovno mesto novinarja, je poklic v tej stroki precej težko dobiti. Če pa od prej nimaš nobenih izkušenj, vsaj malo občutka kako je, ko se postaviš na oder pred mikrofon, ali pa vsaj malo smisla, da napišeš razumljiv in ne-blebetav tekst, ki ga boš na odru prebral, imaš možnosti za zaposlitev še toliko manj. Vendar pa mene to od študija novinarstva ni odvrnilo in se ne oziram na to, da mogoče zame ne bo zaposlitve v tej stroki. Sem večni optimist in velik ‘’lokal patriot’’. Pa ne samo to, da sem že sama po sebi človek, ki je nekako narejen za pred mikrofon. Imam tudi neznosno srečo, da živim v Idriji, v našem majhnem mestu, ki mi nudi možnost, da se izkažem na področju, ki mi ustreza. V zadnjih nekaj letih pomagam pri organizaciji mnogih dogodkov.

Lani in tudi letos sem pobudnica organizacije pustne sobote v Idriji. To mi je ljubo, ker sem človek, ki zna voditi ekipo in hkrati tudi človek, ki mu prostovoljno delo ni tuje in namesto plačila znam ceniti pridobljene izkušnje in kompetence, ki mi bodo prišle prav v življenju. Da pa sem sploh dobila možnost, da izvedem projekt in ga drugo leto spet ponovim, da lahko kdaj pa kdaj v roke primem mikrofon in ljudi vodim skozi kulturne in športne prireditve, je zaslužna naša majhnost. Ker ne živim v velikem mestu imam manj konkurence, več ljudi me pozna in posledično več priložnosti, kjer se lahko izkažem.

Redno spremljam dogajanje po našem mestu in dogajanja je toliko, da se žal vsega ne morem udeležiti, četudi bi se rada. Prav zato mi naraste pritisk in mi postane malo vroče, ko zasledim izjave ljudi, ki so še vedno mnenja, da je Idrija mrtvo mesto in da se nikoli nič ne dogaja. Vsak, ki je po vseh dogodkih, ki jih Idrija nudi še vedno takega mnenja, je vabljen, da se nam pridruži pri organizaciji pusta in se tako izkaže na svojem področju.

No, da se vrnem na začetek…vse te kompetence bom po končanem študiju lahko napisala v življenjepis in ga oddala poleg prošnje za delo. Tako bom lahko komu od delodajalcev delovala zanimiva, izkušena in pripravljena na nove izzive, kar pa je prav gotovo lahko prednost pred nekom, ki takih stvari ne bo moral zapisati. Četudi me bo morda nekega dne novinarska pot vodila v druga mesta, morda celo druge države, bo Idrija vedno moj dom, Idrijčani pa moja družina, moji prijatelji in moji zaupniki.

Svoje življenje usmerjam po reku, da so izkušnje tiste, ki štejejo. Idrija in moja družina pa sta tisti, ki mi dopuščata možnosti, da si izkušnje lahko pridobim. ‘’Lipa mi je’’.