MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Tilen

torek, 11 december 2018 08:58

Za začetek, apropo Matevžu, obstaja tudi anti-himna malih mest.
https://www.youtube.com/watch?v=O6L0UD_zn4A

»There's only one good thing about small town
There's only one good use for a small town
There's only one good thing about small town
You know that you want to get out.«*

Niso pa vsa mala mesta ista.

To ni premišljevanje o mlajšemu sebi. Neučakanemu, ciničnemu, s ščepcem mladostne arogance sitemu malega mesta. Idarje. To je premišljevanje o mestu, v katerem sem včasih bil mlad, šel ven iz njega in se vrnil nazaj. Mistu. Idarje. To je premišljevanje o odrih.

Bendi, muzika in odri. Mladostna ljubav. Iti ven, spiti pivo, v zakajenih prostorih kimati z glavo in srkati vase. Za staro osnovno šolo na davni Čipkariji, kjer frendu mati sredi koncerta na oder ponosno postavi liter Stocka. Za rock'n'roll! V strugi Nikove, kjer se še zdaj vidi ostanke grafitov mladinske subkulture (kam je izpuhtela ta nekoč nepogrešljiva besedna zveza?). Ob šestih zjutraj na poti na poletno delo na Kolektor, zopet mimo stare osnovne šole, kjer so v kletnih prostorih vztrajni publiki (še nekaj ur nazaj sem bil sam med njimi) žagali še zadnji metalci. V Mejci na velikem humanitarnem dogodku za žrtve potresa v Posočju. V Mejci na Čipkariji. V Kaosu. Seveda v Swenaku, vedno mrzlem, vlažnem, zakajenem, oddaljenem Swenaku, z naporno hojo gor in odvečno vijugasto hojo navzdol. Grima u Swenak? A kdu pile? Ne, piš murma jet. Ma dej… Idarje.

Rad sem imel te odre. Na odrih je dogajalo. Okoli odrov je bilo vedno življenje, glasni ljudje in vedno pomembne debate, ki so v tistem večeru žarele s težo tisočerih sonc, naslednji dan pa so se razpršile v pepel mačkastega spomina. A je blu triba?

V Mariboru, v času študija in življenja so bili odri malo drugačni. Dvignjeni za masovke na Štuku. Intimni pod oboki kleti. Plavajoči na Dravi. Ni se žgalo samo rock'n'rolla, punka ali metala. Niso bili samo brenčeči ojačevalci, kisle kitare in škatlasti bobni. Bandi niso bili samo električni, bili so tudi eklektični. Funk, soul, elektro, etno, jazz, noize, folk. Takrat sem jih obiskoval, zbiral in poslušal. Nisem še igral, samo predvajal. Največkrat frendom na obisku za ozadje, na privat žurkah za razplesat. Mini odri.

Vseeno, rad sem se vračal v Idrijo. Toliko časa, dokler se nisem vrnil. Tudi tu so se odri spreminjali. Veliko tistega, kar sem poslušal zunaj, v Mariboru, v Ljubljani ali tujini je našlo pot v Idrijo. Odri privlačijo življenje, odri v mesto pripeljejo svet. In če odre pripraviš, če nanje postaviš glasbenike in povabiš ljudi, se bo zgodilo. Ljudje bodo prišli. Glasba se bo igrala. V mestu, u mistu, u Idarji, se bo vsaj za en večer zgodilo življenje, svet v malem. Nekajkrat sem na odru v Idriji stal sam. Še več sem jih pomagal pripraviti. Eksperimentalne odre Šine. U kontejnerju na placu, u Topilnic, u rudniku! Ali pa tiste bolj običajne koncertne. U Kavarn, pad štejngi, u Nanosu, na avtobusni postaj. Nazadnje na terasi pred MCI. Zanimivo pri odrih je, kako malo potrebuješ, da iz nečesa nastane nekaj povsem drugega. Iz hladnih poslovnih prostorov, družabni neksus. Iz prazne garaže, katedrala zvoka. Samo pravilno postaviš ozvočenje, osvetlitev in pripelješ glasbenike. Magija.

Številni odri Idrije izginjajo. Izginjajo kakor izginja besedna zveza mladinska subkultura. Ne izginjajo fizično. Prostor za oder je vedno tu nekje, obstajati mora le ambicija, ki potencialno energijo prostora spremeni in sprosti v energijo dogodka. Izginjajo tisti, ki so včasih za nas pripravljali te odre. Nisem pa pesimist. Opažam, da se energija, kultura in posledično ambicije mladih spreminjajo. Ne dvomim, da bodo prišli s svojimi idejami. Na ramenih velikanov stojimo in zremo naprej, pravijo. Sami smo stali na teh ramenih in z leti smo se utrdili v ramena, ki morajo podpirati ambicije mladih po spreminjanju prostorov v odre, v dogajanje, v utrip mesta. Če ne drugače z obiskom.

Da ne bo Idrija slučajno postala ista, kakor vsa mala mesta, v katera se ljudje nočejo vračati nazaj.

*Ironično Lou Reed Pittsburgh, mesto v velikosti Ljubljane, uvršča med mala mesta. Kaj bi rekel šele o Idriji?

PRP LEADER EU SLO barvni 1 2