Že 18 let živim v Idriji. To je majhno mesto, ki ga prav vsak ne pozna, je pa kljub temu polno zgodovine, dogajanja, športnikov, glasbenikov in drugih umetnikov, kulturnikov ter ostalih talentov.

Ljudem, ki jo obiščejo, je po navadi zaradi izoliranosti v kotlini in zasebnosti ali zelo všeč ali pa ravno nasprotno, ker so navajeni odprtosti in trušča. Mnogo sošolcev, ki so na našo Gimnazijo prišli iz večjih mest, je na moje vprašanje "Zakaj ste se odločili priti sem in ne npr. Ljubljano, ki vam je bližje?" odgovorilo, da so se v Idriji počutili bolj domače, sproščeno in da so osebni odnosi, ki jih imajo med sabo že zgolj na primer učitelji in učenci, na popolnoma drugačnem nivoju kot v npr. večjih gimnazijah v Ljubljani. To je ena izmed stvari, ki je tudi mene spodbudila k temu, da sem v srednji šoli ostala v domačem kraju. Ogromen plus se mi zdi, da se lahko vsako jutro zbudim in po drugi strani vsak dan zaključim v svojem domu, med domačimi. V šoli poznam, če ne tudi po imenu, vsaj na videz verjetno prav vse dijake. Tudi s fazani se ne razumem nič slabše kot s sovrstniki in tudi ta del je povezan z bivanjem v majhnem kraju.

Največji dejavnik za to, da sem ostala, pa je bil zame kljub vsemu Plesni klub Idrija. Tam sem začela svojo plesno pot že ob prihodu v Osnovno šolo, ponosna pa sem, da mu ostajam zvesta še danes. Res je resnično neverjetno, koliko uspehov oz. medalj in kolajn, so in smo plesalci že prinesli iz državnih in mednarodnih tekmovanj. Nismo pa seveda edini, saj so tu še karateisti, orientacisti, kolesarji, strelci, košarkaši, nogometaši, planinci, smučarji in pa tudi fotografi, kulturniki, mlajši in starejši raziskovalci in tudi tukaj se seznam še ne konča. Tisto, kar nas po mojem mnenju dela drugačne in nas popelje do uspeha, je ekipni duh, ki ga je ob vodstvu predanih mentorjev, majhnosti skupin, trdega dela in ljubezni "učencev" do aktivnosti, s katero se ukvarjajo, pomoči in podpori staršev in občasno tudi celotne skupnosti, mogoče razviti in vzgajati. Skoraj nobena kulturna prireditev ne mine brez nastopa kakšnega športnika ali glasbenika in nobena športna prireditev ne obstoji brez vsaj enega kulturnika. V Idriji se vse prepleta, kar je mogoče predvsem zato, ker se ljudje med sabo poznamo.

Klub vsemu napisanemu, pa se mi zdi, da bi idrijska skupnost za nekatere stvari morala stati še bolj skupaj. Ker sem tudi sama športnica, bom izpostavila športnike, velja pa to tudi za ostala področja. V Idrijo smo športniki prinesli že toliko uspehov in s tem v veliki meri pripomogli k prepoznavnosti v Sloveniji in svetu, a še vedno živimo v eni izmed občin, ki ne podeljuje vsakoletnega naziva/ov Naj športnika/ov. Prav tako bi (vsaj nekaterim) organizacijam več kot le prav prišla vsaj občasna denarna subvencija/donacija s strani občine. Stalno se popravlja ceste, jih širi ipd., nekoliko pa se pozabi na mlade in to, koliko denarja in dela morajo tudi sami (oz. njihovi starši) vložiti v to, da lahko do mednarodnih tekmovanj sploh pridejo. Žal mora tudi zaradi tega mnogo talentiranih otrok, ki gojijo ljubezen do določene aktivnosti, le-to opustiti, saj postane za starše/njih prevelik zalogaj.

Druga stvar pa je še ta, da se gostilne, kavarne, trgovine in druge možnosti za zaposlitve ter prostori za prijetno preživljanje časa, stalno zapirajo. Tako začnejo mladi iskati možnosti drugje, ker se začnejo v našem majhnem mestu počutiti prikrajšane. Prav tako se zapirajo še tisti redki prostori, v katerih se je mladina lahko družila, sprostila in zabavala, ter s tem pritegnila medse tudi mlade od drugod. To je ena izmed stvari, ki je "mlajši idrijski generaciji" dala ogromen pečat, a se še posebej v zadnjih nekaj letih, na veliko žalost, izgublja.

Ne glede na to, pa v Idriji na našo veliko srečo še vedno obstaja lepo število prebivalcev vseh starosti, ki v Idrijo vlagajo svoj čas, ustvarjalnost, energijo, delo, ljubezen in dušo. Naša kotlina lahko postane res čudovit kraj, kjer bodo ljudje vseh starosti radi preživljali svoj čas. Samo pravi ljudje si morajo vzeti čas in prisluhniti "svetu okoli sebe". Že z majhnimi spremembami, se bodo mnogi počutili bolj zaželeni, cenjeni, uspešni, ponosni in posledično predvsem srečni.

Idrija je res izjemno mesto, polno presenečenj, zgodovine, dediščine, življenja in ljubezni. Je pa na prav vsakemu, da naredi največ, kar je v njegovi moči, da prispeva k prijetnemu vzdušju, energiji, dogajanju in spremembam v tem starem rudarskem mestu. Stara sem 18 in ko na ulici koga srečam, sem vedno pripravljena pozdraviti. Pa mnogo ljudi, skoraj več odraslih kot otrok, zgolj bolšči predse in ignorira svet okoli sebe. Vedno so me učili, da lahko že samo nasmeh in prijazen pozdrav polepšata dan, se pa včasih vseeno vprašam, če sem ena izmed redkih, ki se jim je to vtisnilo v srce.

Za konec bi rada rekla le še to: Idrija je že zdaj majhno mesto z velikim srcem. Poskrbimo za to, da ji skupaj vdahnemo še dušo.