Ko sem v četrtek 22.11. od MC Idrija dobil pobudo, da napišem prispevek za blog #LivingInIdrija, sem najprej pomislil, o čem naj pišem. Ker so ostali prispevki na blogu prežeti z optimizmom, se bom tega držal tudi jaz, moje pisanje pa poimenoval »Utrinki iz mojega življenja«.

Ko sem bil še majhen:
V rani mladosti nisem hodil v vrtec, saj sta me »ahtala ta graparska« stara starša Neža in Ludvik, zato je bilo moje dojemanje sveta v začetnih letih mojega življenja verjetno malce drugačno kot od nekoga, ki je v tistih časih vrtec obiskoval.
Po nujnih jutranjih opravilih sva se ponavadi z Ludvikom (tako sem ga klical, saj se za nonota ni počutil dovolj starega) odpravila »U Idrje«. Ko je na placu parkiral avto, sva vedno najprej zavila v kavarno. Za mizo v vogalu so se skoraj vsako dopoldne dobili prijatelji, lahko bi jim rekli tudi »tavarši«, ki so vsak ob svoji najljubši pijači obdelali teme, ki so bile tiste dni aktualne v Idriji in svetu. Da sem bil priden in tiho, so mi naročili smetano, ki mi jo je natakarica Zofi še posebej obilno posula s kakavom, proti koncu druženja, ko že nisem mogel biti več tiho, pa sem bil kakšne »življenjske modrosti« vedno deležen tudi jaz. Če pogledam skozi današnje oči, te niso bile vedno meni v prid, a v vsakem primeru iskrene in z občutkom za pravičnost.

Šolska leta:
Po končani osnovni šoli sem se leta 1989 vpisal na Gimnazijo Jurija Vege v Idriji.
Ker sem bil vedno malce revolucionarne narave, so me sošolci in sošolke postavili za predstavnika razreda v dijaški skupnosti. V tistih letih je bilo družabno življenje na gimnaziji bolj klavrno, zato smo si dijaki želeli organizirati šolske plese. Pred sabo pa smo imeli kar nekaj preprek. Začelo se je s tem, da v gimnaziji ni bilo primernega prostora, kjer bi ples lahko organizirali. Drug, še večji problem, pa je bil, da nihče od profesorjev in profesoric ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti in na teh plesih dežurati.
Po nekajtedenskem medsebojnem prepričevanju v »svoj prav« smo vsi skupaj našli rešitev. Profesorica, ki je imela svoje otroke ravno v tistih letih na gimnaziji, se je opogumila in prevzela odgovornost dežuranja na plesih, mi dijaki pa smo se za prostor dogovorili v takrat že precej opustelem hotelu Nanos in na ta način izpeljali veliko zabav še pozneje, ko nismo bili več dijaki idrijske gimnazije.
Če malce pomislim, smo po večini vsi takratni organizatorji še danes vpleteni v organizacijo prireditev v Idriji, pa tudi širom Slovenije.

Sedanji čas:
Kot dolgoletni predsednik »Pleh muske«, v enem mandatu pa tudi predsednik KS Mesto Idrija, sem imel nemalo stikov z ljudmi iz pobratenega mesta Aumetz.
Ko so nas pred nekaj leti obiskali aumeški godbeniki in predstavniki njihove občine, smo jih idrijski godbeniki peljali na ogled Slovenskega primorja in Kobilarne Lipica. Ker sem s pomočjo prevajalke Sonje izlet tudi vodil, sem se med vožnjo proti morju in nazaj zapletel v pogovor z voznikom njihovega avtobusa.
Igor, kot mu je bilo ime, je bil sin srbskega očeta in slovaške mame, rojen v Nemčiji, kot šofer pa zaposlen v Luksemburgu, ki je, mimogrede, le šest kilometrov oddaljen od Aumetza. Govoril je 6 jezikov in bil na splošno ena »velika faca«. Med vožnjo iz Godoviča proti Idriji sem mu omenil, da se prišleki vedno ustrašijo prav te ceste.
V tistem trenutku mi je povedal stavek, ki si ga bom zapolnil za celo življenje.
»Do Davosa v Švici, kjer vsako leto poteka svetovni gospodarski forum, pelje cesta, ki ni nič boljša kot ta, ki pelje proti Idriji, pa tja vseeno pridejo vsi najpomembnejši svetovni voditelji. Torej ni važno, kakšna cesta pelje do nekega kraja, pomembno je, kaj ima ta kraj pokazati.«