Sprostiti se moram in za to je zame najboljši tek. Ampak ne po Rakah, tam je kot na promenadi. Grem proti Bevku, pa v strugo Nikove in na vrhu Skirce pridem ven. Ravno prav se ogrejem. Neogreta in polna stresa dobim srčno aritmijo in to ni dobro. To danes je bil res šok! Nepričakovan obisk župana.

Med tekom lahko veliko stvari premislim. Ali naj sprejmem pobudo župana Severja in sprejmem kandidaturo? Uf, težka odločitev! Zakaj bi? Grem po vrsti: zakaj ne bi? Zato, ker ne morem ustreči vsem ljudem in vsaka odločitev bi lahko povzročila, da bodo nekateri občani nesrečni. Kakšna županja občine Idrija bom? Sedanji župan je izpeljal veliko projektov: nov vodovod, po 500 letih je Idrija končno dobila kanalizacijsko omrežje. Kar nekaj projektov pa ostaja odprtih in bi jih bilo nujno speljati v naslednjem, mojem mandatu. Tudi takih, razvojno naravnanih, kjer bi lahko bila Idrija pilotni projekt. To zveni zanimivo in bi predstavljajo izziv. In ljudje bi imeli veliko od tega!

Spodnja Idrija potrebuje nov vrtec. Načrti so pripravljeni, (samo) denar je potrebno zagotoviti, ker ga v letošnjem proračunu ni! Vrednost vrtca presega dveletni proračun občine za investicije. Potrebno se bo zadolžiti, kar pomeni, da bo v naslednjih letih na razpolago še manj denarja. Kredit bo namreč treba odplačevati.

Stari zdravstveni dom potrebuje obnovo, v njem bo tudi Center za krepitev zdravja. To gre super skupaj s Strategijo razvoja Slovenije, ki opredeljuje dolga leta zdravega življenja kot enega ključnih ciljev. Denar bi lahko dobili iz sredstev popotresne obnove. Ne bo lahko, saj država ne da denarja kar tako … a če ne najdem rešitve, bodo ostala neporabljena že odobrena evropska sredstva za izvedbo programa. Možgani že meljejo in kar nekaj predlogov rešitev imam…

Pa Kajzer, sramota. Tista sol res nima kaj delati na taki lokaciji. Zdaj se vsi ograjujejo od tega, samo župan priznava napako. Ampak lokacijo so morali ja potrditi prav občinski svetniki v preteklem mandatu! Poznate katerega? Očitno tudi občinski svetniki pozabljajo, kaj so odločali, ali pa gradiva niso prebrali pred sejo.

Pa na krajevne skupnosti ne smem pozabiti.  Črni vrh nima razsvetljave, vaško jedro je čista sramota. Če kanalizacija ne bo zgrajena pravočasno, bomo plačali kazen – a ni škoda denarja? Na Vojskem so veliko naredili, ker so bili enotni. Zakaj ni povsod tako? Če bi bili ljudje bolj enotni, bi lahko več dosegli..… Ampak, ali je na državni ravni kaj drugače?

Ponovno se osredotočim na tek. Enakomerno gibanje me umiri. Prispem do drugega mostu v stari Nikovi. Nikogar ni, saj se dan že poslavlja. Naredim nekaj raztezalnih vaj in počasi nadaljujem, da me ne ujame tema - po znani poti proti domu.

***

Nekaj dni pozneje.

Pozna večerna ura, jaz pa se vračam s službene poti. Nikoli nisem marala velikih mest. Tako brezosebna so in tako sama se počutim v njih.

Vožnja v Idrijo je vedno zanimiva. Od razcepa Kozarje gre avto kar sam proti domu. Komaj čakam, da zapustim avtocesto; rada vozim po naših ovinkih. Odprem strešno okno in globoko vdihnem. Še zrak v naših koncih diši drugače! Vozim počasi, da lahko opazujem nočno življenje. Opazim lisico, pravzaprav zažarijo samo njene oči, ko jih oplazi svetloba žarometov. Spokojno vožnjo skazi rdeča luč na semaforju sredi Zale. Osemnajst let se že vozim v službo v Ljubljano, vendar bi na prste ene roke lahko preštela tedne, ko nisem izgubljala časa pred semaforji! A sanacija te naše ceste res ne bo končana do moje penzije? Ne kaže najbolje …

Šele v zgodnjih urah novega dne sem prišla do svoje postelje in utrujena padla vanjo. A danes je sobota. Nič ne bom počivala, čaka me kup prijetnih opravil. V času, ko me ni bilo, je zrasla trava in treba jo bo pokositi. To delam sama, saj le jaz vem, kje je kakšna vrtnica ali potonka. Vrtnice potrebujejo škarje, kajti prvo cvetenje je mimo. Iz mete in melise bom naredila sirup, ki je super osvežilen in tako odžeja po trdem delu. Tudi pehtran moram porezat in iz drobnjaka pripraviti namaz. Pa v vrtu imam ogromno plevela in na tržnico moram po sveže mleko ...

V načrtovanju novega dne se končno umirim in  odnese me v svet sanj.

***

Nekaj dni pozneje

Stopam pred številčno občinstvo. Zazrem se v mlade obraze pred seboj, polne pričakovanja, kaj jim imajo povedati in ponuditi novi kandidati za župana. Vsedem se pred mikrofon in mirno zajamem sapo, verjamem v svoj program in želim si, da ga bom znala predstaviti tako, da bo prepričal tudi druge. Govorim mirno, ne polemiziram z drugimi, uporabljam strokovni jezik, saj vendar govorim študentom in dijakom.

Predstavim program za mlade, izpostavim potrebo po novih stanovanjih. Ponudim sodelovanje mladim pri vodenju občine in participativni proračun za mlade. Izpostavim turizem kot neizkoriščeno priložnost in potrebo, da se Idrija trži kot destinacija: kulturna in tehnična dediščina, nadgrajena s kulinariko in začinjena z aktivnostmi za sprostitev in rekreacijo. Odkrito povem, da denarja v proračunu ni dovolj, da bo potrebno iskati dodaten denar: evropski in državni, za kar bo potrebno imeti tehtne argumente in odlično pripravljene projekte, ki jih mora župan znati zagovarjati!

Ne ponujam nerealnih projektov, saj vem, kako malo zmore občina z lastnimi sredstvi in kreditom, za katerega je sposobna.

Idriji ponujam svoje znanje in izkušnje, volivke in volivci pa bodo odločili. In oni imajo vedno prav.

#LivingInIdrija