MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Kaja

torek, 06 november 2018 11:48

Idrija, čista, zelena, majhna in urejena….

Pred nekaj dnevi sva, s sicer neznanko, a poznano po obrazu (saj v Idriji se po obrazu vsi poznamo in tujca hitro med njimi prepoznamo), čisto mimogrede naleteli na debato, da kupi še eno luštno peresnico in odide na faks v Ljubljano. »Živiš tam?« sem jo povprašala. Ona: »O ne, se vozim domov, v Idrijo. Rada imam naravo, svež zrak in vse kar v Ljubljani ni.«
In tako se je začel hvalospev našemu malemu mestu…

Zakaj mi je lepo živeti v Idriji?

Od vedno imam rada naravo, živali in sonce. Ko sem bila doma še »Pod Golici« sem skoraj vsak dan krenila s psom na »Raufnk«, ob nedeljah pa sva z mami šle na 3-urno turo mimo Marofa, do Bogatajeve domačije, naprej do Stana, na Lom in na Milanovce v Srednji Kanomlji na obisk h žlahti.

Hja, med vsemi izleti v naravo pa sem imela tudi to srečo, ki jo še najsrečnejši lovec nima.

V študentskih časih sem kar nekaj kilometrov preživela na naših klancih. In tistih pri Klavžah ne bom pozabila. Pisalo se je leto 2015. Usedla sem se na kolo in se podala mimo Idrijske bele, mimo Klavž proti lovski koči na Krekovšeh, kjer naj bi bil tudi cilj ture za tisti dan. Že predhodne 3 dni sem se potikala po tistih koncih (peš, v teku ali s kolesom). Bil je ravno tisti čas, ko se tudi medvedom najbolj ljubi migat. Vedela sem, da so medveda tisti teden en dan srečali na Klučah, naslednji dan pri Klavžah. Vse tri dni pa je bilo na koncu Idrijske Bele, pri ta novem vodohranu, opozorilo: »Pozor medved«. A ker medved prehodi 50 kilometrov ali več na dan, sem si mislila, da ga prav zagotovo ne bo več v teh koncih in da je odmedvedal naprej…

Kot rečeno, ga prve dva dni mojega pohajanja okoli Klavž ni bilo, tako, da sem bila še bolj prepričana, da ga ni več na tem območju. Ampak tretji dan je bil dan po močnem dežju, vodostaj reke Belce je bil visok. Višje kot sem kolesarila, močnejši je bil zvok reke. Pri prvih Klavžah se je slišalo samo še bučanje reke. Odločila sem se, da odkolesarim še malo višje. Nato nad cesto zaslišim šum v gozdu. A ni bil rahel in hiter, kakor me po navadi preseneti kos, bil je nenaden in močan. Pogledam gor, kjer se je nad menoj dvigalo skalovje nad cesto. Nič. Previdno ponovno zavrtim pedala. Ampak v tistem trenutku, dva metra nad mojo glavo iz podrasti pogleda – medved! Postavil se je na zadnji nogi in bil je OGROMEN. Takega primerka nisem videla ne v Kočevju in ne v Bernu, ko sem šla na ogled medvedov. Na srečo se je tudi medved ustrašil moje podobe in jo ucvrl diagonalno navkreber v smeri proti Idrijski Beli, jaz pa s turbo kolesarskim pogonom navzdol po cesti. Uf, to pa je bilo adrenalina! Prodajala bi ga lahko! Še dva dni po dogodku sem imela musklfiber. Od takrat bolj malo kolesarim, če že, raje v dvoje. Vseeno pa mi je prav okolica Idrije in njena neokrnjena narava omogočila, da lahko pripovedujem zgodbo, ki jo marsikdo ne more. 

Idrije nimam rada le zaradi tega, ker me tu lovijo medvedi :P. Kot sem že omenila in kot omenjajo tudi pisci pred mano, jo imam rada zaradi zelenja in narave. Poleg tega mi je v Idriji všeč tudi to, da se s svojimi dejanji lahko izkažeš. Ljudje te opazijo in dajo ti možnost. Kako jo izkoristiš, pa je odvisno od tebe. Všeč mi je tudi, ker se v Idriji ne da vsega kupiti in je zato življenje toliko bolj enostavno in manj zakomplicirano. Ko rabiš nekaj specifičnega, greš v vse tri trgovine, za katere je verjetno, da prodajo dotični produkt, ampak po navadi nimajo niti približka. Zato prespiš noč ter naslednji dan rešiš zadevo na svoj način. Ali pa enostavno prespiš še kakšen dan in ugotoviš, da točno tiste zadeve ne potrebuješ.

Ali v Idriji kaj manjka?

Aha ja... Seveda tudi kaj manjka. Najbolj bi izpostavila pomanjkanje ponudnikov hrane. Od kar hodim na malice, bi si želela več gostinskih ponudnikov hrane. Nimamo niti enega ponudnika kvalitetno pripravljene hrane, ki bi bila zdrava, ki bi vsebovala sestavine lokalnih proizvajalcev, in bila ustrezno hranilna.

Kaj me razveseli, ko pridem v Idrijo po parih dneh?
Cestna baza! Tam me spreleti občutek olajšanja: »Konc Zale, Idrje!« Pr' Likarc upam na rdečo luč na semaforju, da na hitro pogledam, če je na tem koncu kaj novega, nato se ozrem na stadion, če majo mladinci trening ali tekmo, proti Mejci na otroški živžav, v glavnem križišču pa pomislim: »Naredim še en krog okrog Idrije?«  ;)
Očitno se v tem času, ko me ni, v Idriji vedno nekaj novega zgodi, in prav zato je potrebno iti en krog okrog Idrije. Tako ugotoviš, če se je kaj novega zgradilo, kaj porušilo ali pa samo kako se je v enem tednu spremenila narava.

Živela Idrija!
Srečno!