MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija - Zakaj počnem(o) to kar počnemo?

torek, 23 oktober 2018 10:15

Predstavljajte si, da ste v pogovoru s 4-letnikom, ki je ravno odkril čarobno vprašanje »Zakaj?« in mu poskušate razložiti, zakaj greste vsak dan v službo? Boste otroku, ki še pretežno živi v domišljijskem svetu, kjer verjame, da je vse mogoče, odgovorili s suhoparnim in negativnim odgovorom, da zato, ker morate? Boste štiriletniku, ki še ne razume, da svet stremi k denarju, saj mu še niti prvi zobek ni izpadel, da bi mu lahko zobna miška prinesla 5 €, odgovorili, da hodite v službo zaradi denarja? Razmislite, kaj bi mu odgovorili, če bi želeli ohraniti upanje in pozitivnost ter še neobremenjenemu otroku sporočiti, da naj čim dlje ohrani svoje sanje in naj počne kar želi, prav zato, ker to rad počne.

Vem, da niso vsi privilegirani, da bi lahko počeli točno tisto, kar bi si želeli in, da nas realni svet (sploh takrat, ko nismo več stari 4 leta) posiljuje z vprašanji kot so kaj počneš v življenju, koliko zaslužiš, kakšen je tvoj delovnik? Potem si pa še pretirano refleksivni posamezniki postavljamo vprašanja kot npr. je to res tisto, kar želim početi? In potem te še fenomen oziroma strah, da bi kaj zamudili (angl. FOMO - fear of missing out) pripravi do tega, da se sprašuješ je to res najboljša služba, ki jo lahko dobim, je to res tisto, kar želim, je nekje še kakšna druga služba, ki je boljša, bi morala do 30. leta početi še kaj drugega?

In prav v takšnih situacijah si je najprej potrebno odgovoriti na vprašanje zakaj.

Zakaj? Prvič zato, ker zakaj bi počeli nekaj, s čimer se ne strinjate in ne razumete zakaj bi to počeli. Oziroma rečeno drugače, zakaj bi počeli nekaj, v kar ne verjamete? Drugič, ker boste tako dobili odgovor na to, kaj vas veseli in kaj vas žene. Tretjič, ker je vaš zakaj, namen, razlog, prepričanje, ki vas navdušuje, da počnete to kar počnete. Simon Sinek trdi, da lahko na druge v največji meri vplivate, prav s tem, če veste, kaj je zakaj v vaših mislih in dejanjih.

Poglejmo na primeru.

Zjutraj vstanem, ko me zbudi mucka. Fant mi skuha kavo in jo skupaj spijeva. V miru se pripravim na nov delovni dan. V službo grem peš – vzame mi manj kot 10 minut. Mimo enega lepših čebelnjakov, kar jih poznam. Mimo cvetočih mini zelenic. V klanec – da se zbudim in lahko začnem z delom. Vstopim v stavbo, ki na prvi pogled izgleda strašljivo, ampak se v zadnjih 5 letih v njo intenzivno vrača življenje. Vedno se ozrem naokoli, kaj je na ali v stavbi novega, saj se spremembe dogajajo tako hitro. Preverim, če je obešena nova slika, če je zasajena nova rastlina, če je pohištvo v novi razporeditvi, če je prilepljen nov plakat. Pozdravim zagnane sodelavce, s katerimi si delimo vizijo in del odgovorov na vprašanje zakaj počnemo, to kar počnemo. Prisluhnem njihovim zgodbam, saj naše delo, prinaša ogromno zanimivih prigod – od tega, da je na terasi nekdo izgubil ustno protezo, od govoric povezanih z nami, od na novo odkritih stvari, za katere niti nismo vedeli, da obstajajo v naši stavbi, do smešnih mailov in klicev, do idej in for, ki jih z nami delijo mladi. Pogovor deloma poteka tudi v angleščini, saj so del ekipe tudi mladi iz tujine, ki v delovno okolje prinašajo svežino in drugačnost. Nato se lotim dela. Snujem nove projekte, realiziram ideje do realizacije, pišem pozitivne zgodbe, pomagam mladim, pripravljam delavnice in predavanja, uresničujem želje, se igram, potujem, organiziram zabavo, takšno kot si jo v svojem mestu želim, priredim piknik, sestankujem, povabim predavatelje, oddam prijavo na razpis, se veselim, ko so dodatna sredstva pridobljena, odgovarjam na maile in klice, sodelujem v projektih, spoznavam Erasmus+ možnosti, se dodatno izobražujem, ustvarjam toolkit-e. Včasih to počnem od 8.00 do 16.00. Včasih samo popoldne, včasih zvečer in kdaj tudi čez vikend, ampak sem pa potem kakšen dan prej frej.

Se sliši kar sanjsko, kajne? Še bolj prijetno je, ko te udeleženci dogodkov pohvalijo, da je bil dogodek res kvalitetno izveden, ko ti na Mestnem igrišču z nasmehom povejo, da so se res razveselili, da ga bomo izvajali tudi jeseni, ko ti prijatelji izven Idrije rečejo, da spremljajo našo spletno stran, ker imamo res carske dogodke, ko dobi objava na blogu 100 všečkov na FB in 1600 ogledov na spletni strani, ko ti župan reče, da bo v take mlade še vedno s ponosom vlagal, ko te vključijo v Interreg projekt in obiskuješ različne občine po Evropi in predstavljaš zgodbo Mladinskega centra Idrija, ko se zaveš, da je plan na področju mladinskega centra do 2020 uresničen že v letu 2018, ko ti pišejo posamezniki z vsemi mogočimi idejami, saj nas dojemajo kot organizacijo, ki posluša predloge in poskuša dejansko uresničiti predlagano stvar in ko ti vedno več prebivalcev Idrije reče, da smo res zakon in da bi bila Idrija brez nas bolj prazna.

To bi bil moj odgovor na zakaj počnem, to kar počnem. Zaradi fleksibilnega delovnika, zagnane ekipe mladih, pozitivnih zgodb, vidnih sprememb in vplivov na lokalno skupnost, ki jih ne moreš in niti nočeš zapisati v svoj življenjepis (kot to v svojem razmišljanju zapiše tudi Matevž). Zato, ker v Idriji puščam svoj odtis v lokalni skupnosti in si ustvarjam priložnosti, da bom do 30. leta lahko naredila še marsikaj.