MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Drejc

ponedeljek, 27 avgust 2018 10:47

Poglej stvari še z druge strani

Si predstavljate - avgustovski dan, ko najrajši na svetu lenarimo ali pa razmišljamo o obali in hladu morske ali rečne vode, noge so težke kot domača naloga pri matematiki, roke pa molijo proti tlom že tako močno, da imaš občutek, da boš ravnokar presekal naravne zakonitosti in skozi tla odkril vrelec večnega hladu? No, ravno tak dan je bil moj današnji. Listanje raznih omemb prijateljev na Facebooku, branje nesmiselnih sporočil na Messengerju, ki se kdaj sprevrže v tragikomiko, iskanje novih vzdevkov za policaje na lokalni radarski skupini … Kar ni kraja teh fenomalnih zgodb, ki nas vlečejo v vrtinec življenja. V trenutku, ko sem že mislil, da bodo roke zavrtale luknjo na Novi Zelandiji, pa me je zagrabilo … Pojdi nekam, Drejc, spravi se! In res, roke so že vrtale v zemeljskem jedru, ko sem slovesno vstal, se nasmehnil in se odpravil … na bicikl!

Adrenalin je že začel počasi prihajati vame, ko sem se namestil na kolo in se odpravil izzivom naproti. Gremo v Čekovnik, na Krnice, na Vojsko! Čeprav brez jasnega zavedanja, zakaj, sem se zapodil v klanec. Strm, zategnjen klanec. Pot, ki je šprical po obrazu, ni prav nič olajšal mojega zavedanja, da je rokam absolutno lažje, če visijo v zraku s postelje in iščejo nova nahajališča nafte v zemeljski skorji. V trenutku, ko sem že obupoval, se pretegoval, klel svoja kolena in odločitev, pa sem se znašel v drugem svetu, svetu prelepih panoram. Pred mano so se odpirali razpotegnjeni, špičasti ali pa preprosto »prsati« vrhovi številnih hribovij Idrijsko-Cerkljanske regije. Naenkrat sem pozabil na posteljo, na ležanje in vzljubil trenutek, v katerem sem obstal. Ozke grape, poraščene z drevesi, ki so na videz komajda stala, pokošene senožeti, na katerih še vztrajajo kosci, ter delno zapuščene kmetije, ki čakajo na lepši jutri.

Škarpe – naš ponos

Življenje v Idriji je povezano s številnimi hribi. In grapami. To je verjetno jasno že vsakemu »vnanjemu«, ki se prikrade v to naše (pred)alpsko mestece. Mogoče drobna skrivnost – Prešeren je napisal svojo največjo pesnitev Krst pri Savici, Idrijčani pa največje idrijske pesnitve še nimamo napisane, ime pa že poznamo – Krst v Zali. Vsak domačin ve, da morebitnega prišleka, ki po dolgotrajnem razmišljanju v Logatcu pritisne na »žmigavec« in zavije z avtoceste, čaka posebna preizkušnja, ki bo spremenila vrednote v njegovem življenju in povzročila razsvetljenje, marsikdaj drugačno, kot si ga predstavlja. Veste, Idrijčan živi za tisti trenutek, ko preživite 13 km pustolovščino, poimenovano Zalo, ki vas tako kot Rusalka vodi skozi vice vse do nebes (ali pa pekla, kakor vzamete). Prav tisti imeniten trenutek, ko boste na koncu poti stopili iz avta s trebuhom, ki pleše kot na kaki ruski zabavi. In prav tisti veličasten trenutek, ko mislite, da boste lahko za hip obstali in se usedli na obcestni zid, vam gospod ali gospa iz tele imenitne doline ponudi idrijske žlikrofe, ki jih pač ne morete zavrniti, čeprav vaš želodec še ni pripravljen na prehranjevanje… In ja, če tisti hip opazite na obrazih nasmešek, veste, da iniciacija poteka po planu. Še malo, pa boste postali vsaj malo »Idrc«.

Seveda zgoraj napisano ne drži ravno vedno (kdaj pa prav zares). Marsikdo vam bo rekel, da so Idrijčani posebni ali pa celo »da so malce čez les«. Ko boste prišli v goste v kako hišo, vam gostitelj ne bo pokazal svojega najboljšega mercedesa (četudi ga mogoče ima). O ne, ne, najprej boste šli z gostiteljem okrog hiše in si ogledali, kakšno veeeeliko »škarpo« je bilo treba postaviti, da je lahko hišo sploh zgradil. Zapomnite si namreč, da v Idriji veljajo predvsem škarpe, avti pa so bolj zaradi tega, da se lahko podiš v Zali in treseš hlače ljubljanskim srajcam, ki prvič vozijo po naših ovinkih (in se zaupajo varstvu dobre Zale).

Idrija z okolico je posebna. Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji, je menda zaklical nek dunajski odposlanec, ko je prišel v Idrijo (Čeprav lahko domnevamo, da je za to bil kriv tudi izvrsten pelinov geruš, ki so mu ga knapi zvarili ob prihodu. So okrog njega plesale čisto »prave« zale deklice? Hm, verjetno res). Ni večjega presenečenja, kot to, da po vseh teh iniciacijskih ovinkih zveš, da se je tu razvilo kulturno in naravoslovno bogato mesto. Čeprav tu res ni bilo ničesar, so iz tistega, kar so imeli okrog hiše, skuhali in pripravili okusne idrijske žlikrofe. Iz niti je nastala idrijska čipka, že konec 19. stoletja znamenita po celi Stari Avstriji! In da ne govorimo o tem, da je celo daljni Dunaj kaj kmalu ugotovil, da so naša zemlja in kamnine tako dragoceni, da jih lahko izvaža celo v Južno Ameriko, kjer so iz nje delali celo zlato! Ja, ta naša Idrija je posebna!

Pred kratkim sem se odločil, da se vrnem v to našo posebno kotlino. Da postanem tisti, ki prišlekom ponudi idrijski žlikrofe in jih sprejme v svojo družbo. In jim razloži posebnosti te doline. Jih pelje na planote, kjer se »čas ustavi«, pa čeprav ne na kolesu ali peš. Na planote, ki so bile vedno povezane z bližnjo dolino, pa čeprav jim pogled seže preko obronkov Slovenije. Idrijčani smo posebni ljudje. Vračamo se, čeprav so razmere bile tu vedno težje kot na ravninskih predelih. Kolesarski izlet na planote, ki se nizajo okrog doline Idrijce, vam bo pokazal bistvo tega življenja. Čeprav je kdaj najlaže obupati in začeti vrtati z roko luknjo v zemeljsko skorjo, je treba vztrajati. In pogledati svet z druge strani, kot so nekoč že prepevali v pozabljeni pesmi Kingstoni,. Dvigniti se nad kavarne in oznojene tovarne, da vidiš svet z druge strani. In priti (nazaj) v to dolino ter začeti ustvarjati novo zgodbo, novega Škafarja ali pa vsaj novo škarpo.