MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Tina

torek, 07 avgust 2018 14:57

Ko sem bila pred približno enim letom v situaciji, da se mi študentska leta iztekajo in da se najverjetneje s tem zaključuje tudi moje življenje v Ljubljani, sem se začela soočati s tem, da bom najverjetneje od takrat naprej živela v Idriji. Prijatelji so bili nekoliko skeptični kako bo to izgledalo, tako, da sem začela iskati utemeljitve in razloge, s katerimi sem jih odgovarjala in hkrati prepričevala tudi sebe.

Vedno lahko na isto situacijo pogledaš iz različnih perspektiv. Najbolj pogosta metafora je na pol prazen ali na pol poln kozarec. Prejšnji teden pa sem na družabnih omrežjih zasledila izjavo, da vsi tisti, ki razmišljajo samo o temu ali je kozarec prazen ali poln, pozabijo, da se vsebino kozarca lahko tudi dotoči. Jaz sem se odločila, da jo bom dolivala. Življenjska pot me je pripeljala nazaj v domači kraj, sedaj pa je potrebno ugotoviti, kako to čim bolj izkoristiti, kaj vse mi mesto ponuja, kaj so njegove prednosti in kako lahko pomanjkljivosti popravim ali obidem.

Najprej sem se prepričevala, da Idrija sploh ni tako daleč od Ljubljane. Kar res ni. Tudi avtobusne povezave so za tako majhno mesto zelo pogoste. Hkrati pa Idrija ni eno uro oddaljena samo od Ljubljane, ampak si v dobri uri tudi na morju, v Italiji, Brniku in v Triglavskem narodnem parku. Bi se lahko reklo, da lokacija sploh ni slaba. Če pa so te že od malega navajali na ovinke in ozke ceste, pa sploh nimaš nobenega problema več.

Priznati moram, da pogrešam Rožnik. Toliko različnih poti vodi nanj, taka, ki ti vzame 15 minut, če tečeš, taka strma, da se res utrudiš in taka položna za klepet s prijateljico. Všeč mi je, ker ti en sam zeleni griček sredi mesta ponuja toliko možnosti. Pa saj vem. V Idriji so tudi vse te možnosti, le na različne lokacije prideš. Če tečeš 15 minut, si pri Kobili, če hočeš strmo greš po lovski na Hleviše, če potrebuješ pa klepet, greš počasi po rakah ali pa pod Golicami.

V Idriji mi manjka mestni vrvež. Luštne kavarnice, klepet, ljudje. Vesela sem, da se Slaščičarna in kavarna Emilija trudi in nudi raznovrstne, nekoliko drugačne slaščice, da dobiš limonado v mason jar-u, da se ponuja poseben ledeni čaj. Skratka, da je nekoliko drugačno. Prav tako je poleti super Galerija Bar in res upam, da bo kavarna ostala odprta za jesenske in zimske dni. Prav tako je na mestnem trgu vse več otrok in vrveža ne zmanjka. Organiziran vrvež pa je ob četrtkih v obliki Mestnega igrišča. Res upam, da bo oživljanje središča ostalo do takrat, ko bom tudi sama imela družino.

Glede na to, da je Idrija majhna skupnost, imam tudi občutek, da lahko na lokalno skupnost dejansko vplivam. Že v študentskih letih sem bila aktivna v mladinskih organizacijah v Ljubljani, ampak se mi je zdelo, da se njihove aktivnosti med vsemi možnostmi v Ljubljani porazgubijo. V majhnem kraju, kot Idrija, pa vsaka nova aktivnost lahko vpliva na mlade in širšo lokalno skupnost. Prav tako je marsikatera aktivnost lahko novost in nekaj novega za kraj. Prav tako menim, da se v manjšem kraju, lažje povezuješ z različnimi akterji. Predvsem, če se vsi zavedajo, da sodelovanje bogati celotno lokalno skupnost. Poleg tega se tudi Občina Idrija zaveda, da smo mladi pomemben del občine in mlade pri izvajanju idej zelo podpirajo.

Pogrešam mestno kolo. V Idriji ga enostavno moraš zamenjati za gorsko. Razen, če se voziš na relaciji Likarca-Center. Po drugi strani pa je Idrija tako majhna, da je vse dosegljivo peš in za opravke (pošta, banka, trgovina) potrebuješ mnogo manj časa kot bi ti ga vzelo v večjem mestu.

Morda so vse to le tolažbe. Ampak, če preberete kako Idrijo dojemajo mladi iz tujine, ki so Idrijo za dom sprejeli za nekaj mesecev, ali pa če ste sami šli živeti v tujino, vidite, da po navadi le ne znamo ceniti kar imamo in vedno hrepenimo po nečem, česar ne moremo (ali pa ne upamo) imeti. Naj zaključim tako kot sem začela. Vse je odvisno od perspektive. Lahko jamramo in govorimo, da se nič ne dogaja, lahko pa dejansko prispevamo k temu, da se nekaj dogaja. Hkrati tako bogatimo sebe kot tudi lokalno skupnost in mestece v katerem živimo postane bolj prijetno za življenje.