Kaj pa naj rečem o Idriji? Predvsem to, da je to tudi moje  mesto. Čeprav sem  po rodu le delno Idrijčan, v tem nekoliko skrivnostnem kraju vendarle živim že več kot 50 let.

V tem obdobju se je seveda marsikaj zgodilo – spremenilo. Na boljše – na slabše? Kdo bi vedel? Bodimo pozitivni, iščimo pozitivno!

Po zaprtju rudnika, imamo prav gotovo čistejše okolje in z razvojem uspešne industrije zdrava delovna mesta. Rudarske družine so nekoč vse prehitro ostajale brez očetov.

Zaradi bogastva iz idrijskega podzemlja se je v našem kraju v 500-letnem obdobju menjalo kar nekaj oblastnikov – od tega bogastva v Idriji ni kaj prida ostalo. Ne smemo pozabiti, da so bile vse osnovne šole v (bivši) občini, zdravstveni dom v Idriji (pa še marsikaj) zgrajene le s samoprispevkom občanov! Morda je to v ljudeh teh krajev ostalo še iz davnih časov, ko so rudarji na poseben izviren način borili za skupno dobro - za šolstvo v kraju, pa tudi za zdravstvo, za kulturo, …

Slabe volje pa sem, ko pomislim na »izgubljen« idrijski počitniški dom v Ankaranu. Tam bi moralo biti sodobno otroško–mladinsko obmorsko naselje. Pri Zvezi prijateljev mladine Idrija, ki je med aktivnejšimi v Sloveniji, nam ni uspelo s to idejo pri nekdanjih »oblasteh«.

Tako kot vsi Slovenci smo Idrijčani seveda ponosni na svojo državo – na 33-letno neodvisnost! Mislimo in delajmo pozitivno naprej v želji in cilju, da bo življenje v naših krajih vabljivo za današnji in naslednje mlade rodove. Da bodo ponosni, da so z Idrijskega – ker se v teh krajih lahko dobro živi. Iz svojih izkušenj zelo dobro vem, da domovinska vzgoja ni le naloga šole; začne se v družini, seveda se nadaljuje v vrtcih in medpredmetno v šolah. Mnogo nevsiljenih elementov državljanske vzgoje na mlade prenašamo v raznih prostovoljnih obšolskih programih. To vem, ker že leta delujem pri mladih planincih; prav tako je pri tabornikih, skavtih in številnih drugih športnih programih.

Še posebno v naših krajih, glede na rudarsko dediščino, poudarjam medsebojno tovariško pomoč, sodelovanje in prostovoljstvo. To pa zadnja leta ni več samoumevno. Tudi med mlade v naše kraje vdira egoizem – to ne bo prava pot za zdravo prihodnost in za zdrave osebnosti. Še veliko dela nas čaka, da bomo vendarle še lahko rekli: »Lepo je v naši domovini biti mlad!«

Nace Breitenberger