TEDENSKO USPOSABLJANJE CURAE V MARSEILLE-U

Med 14. in 20. majem so se naše udeleženke Curae usposabljanja nahajale v Franciji, v čudovitem mestu Marseille. Tam so se spoznale z razvojem posla po fazah od priprave, preko prepoznavanja vrednosti storitve / proizvoda za kupca do marketinga in kompetenc potrebnih za to.

Mednarodni projekt Curae, se sicer ukvarja z ohranjanjem tradicionalnih obrti in s prenosom znanj na mlade. Njihov cilj je opolnomočenje mladih, ki živijo na podeželju, da s pomočjo poznavanja starih obrti, z modernizacijo le-teh, ter s pomočjo sodobnih tehnologij prilagodijo obrti na tak način, da se izboljšajo njihove zaposlitvene možnosti.

Vse udeleženke se strinjajo, da je bilo usposabljanje zanje zelo dragocena izkušnja, več o samih vtisih treninga, pa si lahko prebrete v nadaljevanju. 

VTISI UDELEŽENK

Enkrat v aprilu je priletelo sporočilo: »To bi bilo zate…«. »Kaj ni to za mlade?« »Je, samo jih ni…«

Žal. Zame pa je zaradi tega, ker ni bilo dovolj kandidatov iz ciljne skupine, postal ta trening pomembna in dobrodošla izkušnja. Toliko mladih (in manj mladih) rokodelk in rokodelcev ali pa o tistih, ki razmišljajo, da bi ustvarjanje lahko postalo njihov poklic in služba, ali pa bodo celo šele sedaj začeli razmišljati o tem, zbranih iz različnih držav, poleg tega pa še zanimiv program in odlično vodenje skozi vse dni, je bil recept za dinamično in uspešno delo.

Moje mnenje je, da je idealno imeti poklic in delo, ki te izpopolnjuje in, ki ga lahko opravljaš doživljenjsko oziroma dokler zmoreš. In da je prav, da človek v življenju sledi svoji zgodbi in ciljem, in spremeni svojo poklicno pot, če je potrebno. Meni rokodelstvo pomeni vedno več in prav to - doživljenjski poklic.

Tako, da je ta trening prišel ravno v pravem trenutku. Glavna tema treninga je bila razvoj posla po fazah od priprave (What do we need to make bussiness), prepoznavanja vrednosti našega proizvoda oziroma storitve za kupca (Needs- Characteristics-Advantages), marketinga in potrebnih kompetenc (& skills). Veliko smo se pogovarjali o pomenu zgodb (storytelling triangle). Izvedli smo številne praktične vaje, praviloma v skupinah med drugim o razvoju poslovne ideje (Imaginary bussiness: Coffeeshop & Workshops), iz marketinga (sell a dry flower), iz pripovedovanja zgodbe (to a 7 years old), snemali smo predstavitev (video), poleg tega pa še obiskali 3 rokodelske delavnice in izvedli intervjuje z rokodelkami (Mission (im)possible). Pika na i je bila praktična delavnica izdelava mila, kot se za Marseille spodobi. Zelo dobrodošle so bile številne kratke vaje povezovanja med udeleženci in ne nazadnje vsa vmesna neformalna druženja.

Škoda, da interes za take treninge, ki so navsezadnje brezplačni, med mladimi ni večji, saj bi morda pa kdo našel priložnost zase tudi v rokodelstvu. Kakorkoli, zame je bil trening zelo dobrodošel in koristen ter upam, da bodo še prilike za vključitev v podobne dogodke. Trening je pokazal tudi, da je  medgeneracijsko sodelovanje dodana vrednost za vse udeležence, saj lahko ob medsebojnem spoštovanju, posluhu in sodelovanju vsi pridobimo.

(Sonja Mlakar)

Ko sem videla objavo, ki je pozivala k prijavi na Erasmus+ Curae trening v Franciji, se mi je zdela sumljiva. Govorila je o tedenski izmenjavi s plačanimi stroški nastanitve, obrokov in prevoza, hkrati pa ponujala le grobo povzete informacije o vsebini treninga – nekaj v zvezi z obrtništvom kot kariero, nič točnega. Če me na izmenjavo ne bi že prej povabila oseba, ki ji zaupam, bi objavo ignorirala. Tako pa sem šla za teden dni v Marseille.

Po šestnajstih urah vožnje z avtobusom in popoldnevu turističnega sprehajanja se je trening začel. Skozi predavanja in skupinske vaje nam je bila najprej predstavljena faza priprave na obrtniško prakso. Seznanile_i smo se z osnovnimi veščinami postavljanja odprtih vprašanj, ki nam lahko pomagajo bolje spoznati kupce naših izdelkov. Predelale_i smo tudi proces načrtovanja izdelkov. Delo je potekalo v hotelu in na terenu: obiskale_i smo Cours Julien ter Le Panier, kjer smo spoznavale_i druge obrtnice_ke ter njihove prakse. Program je vključeval tudi obisk umetniške razstave recikliranih del v umetniški organizaciji Arts en résidence in delavnice ročnega izdelovanja naravnega mila, ki smo ga na koncu odnesle_i s sabo. V zadnji fazi smo obravnavale_i mehke veščine in ocenile_i naše močne in šibke točke na tem področju. Zaključile_i smo z evalvacijo dela in spoznavanjem pristopov k pridobivanju povratnih informacij. Poleg tega je tekom več dni treninga v skupinah potekalo snovanje ter oblikovanje hipotetičnega obrtniškega podjetja in izdelka. Predzadnji dan smo te tudi predstavile_i; v primeru naše skupine je šlo za ročno izdelani kompostnik, narejen iz predelanega starega pohištva.

Sumljiva izmenjava se je izkazala za izredno dragoceno izkušnjo. Spoznala sem mnogo raznolikih obrtnikov, razvila nova prijateljstva in občutno dopolnila znanje o svojem delu, čeprav kot ilustratorka nisem pretežno obrtnica. Veseli me, da nisem zamudila te priložnosti.

(Pika Terpin)

Program se je pričel s prihodom v nedeljo popoldne oz. zvečer, kjer smo se zbrali na skupni večerji. Po prihodu v hotel smo bili nekoliko presenečeni, da so nas po sobah pomešali, vendar smo kmalu ugotovili zakaj. Organizatorji projekta so namreč želeli, da se med seboj čim bolj povežemo, spoprijateljimo ter seveda izmenjujemo izkušnje.

Uradni del smo v ponedeljek zjutraj otvorili z uvodnim predavanjem, na katerem so nam organizatorji predstavili, kako bo potekal teden ter katere teme bomo obravnavali.

Prva dva dneva sta bila namenjena raziskovanju ter pripravi na ustvarjanje. Ustvarjalci smo po navadi zelo strastni kar se tiče naših stvaritev ter se dokaj hitro “zaletimo” v ustvarjalno delo. Pri tem se nam rado dogaja, da pozabimo na dejstvo, da moramo svoje stvaritve tudi prodati oz. da je izdelek morda všeč zgolj nam, ne pa tudi kupcu, na katerega ciljamo s svojim ustvarjanjem. Torej poleg tega, da so naše stvaritve izdelane z dušo, morajo tudi odgovoriti na različne potrebe uporabnika, ki jo bo kupil. V začetku tedna smo spoznavali ravno ta del: kako narediti raziskavo naše ciljne publike ter ugotoviti, če obstaja trg za našo stvaritev ter kakšne probleme oz. potrebe rešuje.

Zelo pomemben del, ki ga prav tako radi nekoliko potisnemo od stran je vsekakor tudi samo-promocija oz. naša predstavitev, naša ustvarjalska zgodba. Tudi na tem področju nam je program Curae dal veliko odličnih iztočnic, s katerimi smo preko aktivnosti oblikovali svojo predstavitev.

V drugem delu tedna smo se posvetili “akciji”. Z obiskom umetniških ustanov ter trgovinic uličnih umetnikov, rokodelcev in obrtnikov smo spoznali različne načine, kako ti ljudje ustvarjajo, delajo, se promovirajo ter nenazadnje živijo. Skozi naloge smo jih imeli priliko tudi vprašati najrazličnejša vprašanja v povezavi z njihovim delom, od koder smo dobili veliko navdiha za svoje delo, obenem pa smo se tudi naučili različnih tehnik, s katerimi lahko svojim kupcem sporočamo informacije, kot so delovni čas, kje nas najdejo, na kakšen način lahko svoje stvaritve prodamo ter kako predstaviti svoje delo in izdelke.

V sklopu, ki je bil posvečen izdelavi izdelkov, smo imeli izjemno priložnost, da smo pod strokovnim vodstvom izdelali svoje milo. Prepričana sem, da je bil ta del programa najbolj všeč večini.

Zadnji skupni dan smo obnovili svoje znanje ter se popoldne še zadnjič skupaj podružili, preden je sledilo slovo ter odhod domov.

Teden v Marseille-u je seveda minil prehitro. Z veseljem bi ga podaljšali oz. se ponovno udeležili podobnega izobraževanja. Pridobili smo ogromno informacij na zelo pomembnih področjih, ki, kot omenjeno, so nam umetniškim dušam nekoliko tuja. Izredno sem hvaležna za to izkušnjo ter za vsa znanja, ki so nam ga organizatorji podarili v tem nepozabnem tednu.

(Nina Berlič)