Kar nekaj časa sem si pustila razmišljat, kaj napisat o mestu, ki ima vse. Od bogate zgodovine do fascinantnih posameznikov. In nekako ne morem mimo te naše apatičnosti idrijskega ljudstva. Pa da ne bo pomote, mednje štejte tudi mene.

'U Idrji se pa nkul neč na dagaje.'

Stavek, slišan premnogokrat, ane?

No, pa če pustimo ob strani te čudne čase omejitev na vseh področjih, se vseeno v Idriji kaj dogaja. Ampak karkoli že se dogaja, pride vedno istih 100 ljudi. Kje ste/smo pa ostali? Je res blejska kremšnita boljša od porcije žlikrofov z malo drugačno omako? Za isti denar in to na prazniku v Idriji? Kot lokalec se mi zdi, da sem prva, ki je prav, da podpre drugega lokalca. Velik teh ljudi je med nami, ki smo pripravljeni kaj narediti. Pa se bojimo. Ker je šimfanje lažje ... pa bit zravn še kavč selektor … Ne solim pameti, žalosti pa me dejstvo, da v Idriji imamo vse, pa hkrati NIČ. Ker mesto ne diha. Ker tud če pomislim, da pride v Idrijo Metallica, noben ne bo prišel. Aja, unih 100 metalcov bu pršl ;)

Potenciala imamo ogromno, samo treba je stvari podpreti. Ne samo z lajki na fejsu, ampak tudi v resničnosti.

Nučem več sam paslušat o Idriji, kva vse se je dagajel, rada bi de tud kej tega še dažvim. Jest, ti, mi vsi.

Pravijo, da nekje je treba začet. Pa da rečemo, da ko pride čas kratkih rokavov, da se prireditev Športnik leta v Idriji priredi kar na placu? V prvi vrsti bom!
Vse imamo. Le kvalitetnega družabnega življenja ne.

Pa vendar, rada sem v Idriji. Rada grem med ljudi. In še me boste videli.

Patricija Horvat