Moram priznati, da sem se ob prošnji za kratek zapis o domačem kraju težko spravila k pisanju. Nisem našla niti pravih besed, kako začeti, o čem pisati, priznam, da o tem nisem niti nikoli razmišljala – morda zato, ker se mi je vse zdelo samoumevno. Sama nikoli nisem živela v Idriji kot mestecu, pred enajstimi leti smo se namreč z družino iz Spodnje Idrije preselili v prečudovito vasico na Ledinski planoti. Dokaj hitro sem spoznala prednosti življenja na podeželju, za kar sem tudi hvaležna staršema, da sta nam domek ustvarila prav v Ledinah, povezani vasici, kjer živijo krasni ljudje.
Kaj je boljšega od sonca, ki te navsezgodaj zjutraj pozdravi skozi okno, od pogleda na čudovito naravo, ki te vabi, da se še pred jutranjo kavo povzpneš na eno izmed domačih vzpetin (pa naj bo to Gradišče, Sivka ali Mrzli Vrh) ali od večernega druženja z ostalo mladino, ki pa se z leti hitro množi. Vredno je omeniti tudi medgeneracijsko povezanost in aktivnost krajanov v številnih društvih, ki delujejo v Ledinah. Poleg šolanja na idrijski gimnaziji, sem tudi sama aktivna članica Prostovoljnega gasilskega društva Ledine, Društva podeželske mladine Vrsnik-Ledine, Nogometnega kluba Ledine in Kulturnega društva Rodoljub Ledinski. Imamo tudi podružnično šolo in vrtec, ki nudita znanje našim najmlajšim, in gasilski dom z bifejem, kjer se radi zbiramo mladi in ob dobri igri pink ponka ali pikada spijemo pivo ali dve.
Svoje mesto v vasi ima tudi kmetija Pr' Jureč z etnološko zbirko kmečkih strojev in dobrotami, kulturno dediščino pa je na Ledinskih tleh pustil tudi duhovnik in pesnik Anton Žakelj. Združujejo nas tudi športne aktivnosti, vsako leto namreč društva in mladi prirejamo različna športna tekmovanja in turnirje, ki so namenjeni vsem starostnim skupinam. Vsem dobro poznan je tudi tekaški in kolesarski vzpon iz Spodnje Idrije, poimenovan po domačinki, gorski kolesarki Tanji Žakelj. Vsekakor pa ni življenja na podeželju brez dobre veselice, ki tradicionalno vsako leto na prizorišču združi vse krajane.
Dragi bralec, če si prebral vse, si najbrž začutil da se imamo fino, in res je tako. Kljub življenju na vasi imamo vse na dosegu roke, če se vsaj malo potrudimo za to … ena stvar pa ostaja nespremenjena že vrsto let – voda. Vsi se zavedamo, kako pomembna je za naše življenje, hkrati pa je žalostno, da ta, kljub še tako lepem okolju Ledinske planote, v naše kozarce priteče motna in ne pitna. Predstavljajte si jezne obraze domačinov, ki jih (kar pogosto) v nabiralniku pričaka sporočilo komunale »Obvezno prekuhavanje vode«, krajanov, ki med sprehodom s psom na hiški avtobusne postaje naletijo na obvestilo »Voda ni pitna«, in ostalih ljudi, ki se jim tovrstni odziv občine zdi nesprejemljiv.
Kakorkoli – podeželje je manjše in tudi ljudi je manj kot v mestih. Zato je pomembno, da si med seboj pomagamo in večkrat stopimo skupaj – naj bo to takrat, ko je potrebno poprijeti za kakšno delo ali pa kadar se poveselimo v dobri družbi. Vseeno lahko v imenu Društva podeželske mladine pritrdim, da smo ponosni, da smo mladi s podeželja!
