Vedno, ko me nekdo vpraša, od kje sem, začnem: »Hja, iz neke vasi tam med Idrijo in Žirmi«. Seveda nikoli nihče ne ve, kje to je in potem sem za ene Primorka in za druge Gorenjka. Iskreno? Mene to čisto nič ne moti, sem del obeh regij in ne bi si želela, da je kakor koli drugače. Ko sedaj premišljujem, bi pravzaprav še sama težko opredelila, kam zares spadam. Po eni strani sem celo svoje otroštvo s šolanjem vred preživela na Gorenjskem. In po drugi je Idrija moja domača občina, čeprav sem vanjo, razen zaradi kakšnih manjših opravkov, bolj redko zahajala.

Idrije do poletnih počitnic 2018, ko sem začela s študentskim delom v Hidrii, nisem prav dosti poznala. Vselej se mi je, čeprav oddaljena 15 minut, zdela tako nekako daleč in vožnjo vanjo mi je zmerom vsaj malo popestrila slabost. Kdor se je kdaj peljal iz Žirov do Idrije ve, o čem govorim. Idrijo sem najprej bolj ali manj spoznavala v šolskih klopeh, ko smo se učili o njeni bogati zgodovinski in kulturni tradiciji. Do letos je niti nisem imela možnost spoznati v vsej njeni veličini – s tem mislim dobesedno v njeni veličini, saj mi je delo v Mladinskem centru Idrija omogočilo, da sem spoznala (skoraj) vse kotičke in okoliške vasi celotne občine. In Idrija s svojim okolišem, dragi moji, je res izjemen kraj.

Po moje ni Idrca, ki do zdaj še ni videl pisanega kombija z velikim napisom MCI, v katerem se vedno nasmejanih obrazov, vsako sredo in četrtek predvsem med poletjem, vozimo mladinski delavci. Po navadi nas zlasti v poletnih mesecih najdete na Placu ali pa v Mejci, kjer z vsemi svojimi rekviziti in zabavnimi igrami vabimo mlade v svoje kroge. Če si mlad ali mlad po srcu, če si za akcijo ali pa morda samo za pogovor in se nam slučajno še nikoli nisi pridružil, nas drugič le pridi pozdravit, da skupaj kakšno rečemo.

Prav mobilni mladinski center mi je dal izjemno priložnost, da bolje spoznam Idrijo. Moram reči, da sem se, čeprav na papirju nekako prihajam iz nje, počutila kot turist in mesto me je s svojo lepoto vedno znova navdušilo. Odkrivala sem tiste bolj znane kotičke Idrije kot tudi tiste, kamor me pot brez MC mobila verjetno ne bi zanesla. Mejca je ob četrtkih postala moj drugi dom in moram reči, da mi je razen dovoza na igrišče, čez katerega s kombijem prav veselo in skremženih obrazov skočimo, predvsem zaradi miru in narave izredno všeč. Tudi Plac se mi zelo dopade, zlasti zato, ker se tam vedno nekaj dogaja. Da ostalih krajev in kotičkov mesta sploh ne omenjam. Kar pa me v Idriji še posebej navdušuje, so ljudje, v mojih očeh vedno sproščeni in odprti, prijazni in vselej pripravljeni pomagat. Z našo MiCI, kot kombiju radi pravimo, pa nisem spoznala samo Idrije, ampak njene prav tako čudovite okoliške vasi – Črni Vrh, Godovič, Vojsko in Kanomljo, ki so vsaka posebej v meni pustile prav poseben pečat in kamor se bom, ne samo z MiCI, zagotovo še kdaj vrnila.

Čeprav me je prej pot le poredko zanesla v Idrijo, priznam, da mi je precej prirasla k srcu in da jo sedaj obiskujem kar na tedenski ravni. Tudi ovinki iz Razpotja do Idrije niso več tako grozni in moram priznati, da je slabost prav tako izginila. In ko enkrat končam svojo študijsko pot, nikoli ni rečeno, da me naprej ne zanese ravno v Idrijo. Zakaj pa ne, saj ponuja veliko in še več, in ko jo enkrat spoznaš, verjemi, da jo za vedno rad imaš.