"Kako je živeti v Idriji?" je zame na nek način čudno vprašanje. Bolje bi bilo to vprašanje postaviti prišleku, nekomu, ki je v življenju prekrižaril planet in poskusil in izkusil življenje zdaj tukaj, zdaj nekje čisto drugje. Tako pa lahko svoje občutke opišem brez primerjave. Ne poznam življenja v Nemčiji, niti v centru Barcelone. Ne vem, kakšno hrano kuhajo na jugu Irske ali kakšne so navade v hribovitih delih vzhodne Makedonije. Dobro, res sem pred leti prišel v Idrijo ... nekaj kilometrov. Štiri ali pet. In to povrh vsega še v smeri proti toku. In res sem iz tega sam pri sebi naredil cel problem, ampak pozneje le ponotranjil jasno dejstvo, da to v kontekstu globalnih dimenzij le ni bil tako hud preskok. Je pa problem okoli tega jasen odraz mojega karakterja. Sem tiste vrste človek, ki nerad menjuje stvari, kraje in ljudi okoli sebe. Ko skozi okno zjutraj ugledam isti prizor in ko na ulici srečam iste obraze, zame to vedno znova pomeni dobro stvar, nekaj kar pomirja in pomeni, da je vse v redu.
V življenju nisem menjaval firm, prijateljev in razvad. Ko se navadim na svojo oštarijo, pa čeprav je tako majhna, da ima celo ime po svoji skromni kvadraturi, me skoraj ne vidijo v drugem lokalu. Pa da ne bi bilo pomote. Zelo rad kam grem. In ja, seveda, rad se vrnem. In takrat se vedno znova zgodi ... prevozim tisti »pukelj«, pred mano se prikaže dolina in patetično, neverjetno, kot bi občutke vzel iz solzavega narodno zabavnega komada, mi zaigra srce. Ob prizoru, ob olajšanju in ob misli »tu doli so moji in tu sem doma«!
Veliko ljudi, posebno mlajših, kakopak razmišlja drugače. Logično in prav. Treba je oditi v svet in raziskati možnosti, ki jih ima. Včasih zaradi radovednosti in vse pogosteje zaradi nuje. In kot tisti, ki je vedno ostajal, se, jasno, zavedam, da ima to tudi svoje minuse. Poleg tega, da to krči horizont, tisti v glavi in zunaj nje, pomeni pomanjkanje zdravega firbca in tudi poguma. Obstajajo pa tudi čisto oprijemljive posledice življenja v luknji. Sam to imenujem, nekoliko nespodobno, »davek na vukojebino«. Slednji vsebuje nekaj čisto tehničnih razlik z življenjem bliže centrov in manjše plače v firmah, ki smo o njih lojalni zapečkarji ,kot sem sam, prepogosto razmišljali, kot da so edine na svetu.
Torej, upam, da je jasno ... nekje sem prebral, da naj vsak, ki neumorno išče srečo, za vsak slučaj pogleda, če jo mogoče že ima. In jaz, ko gledam ta svet okoli sebe, »zglajzan« in ponorel, sem pogosto prepričan, da me je življenje postavilo v dokaj znosen kraj. Včasih je sicer potrebno malo potlačiti kritiko, vključiti samokritiko, poskušati razumeti zakonitosti majhnosti in težavnost spreminjanja v luknjo vtaknjene vasi v ravno in odprto mesto ... pa gre.