MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Tanja

torek, 17 november 2020 12:39

Od kje si? Iz Idrije. A že skoz tam živiš? So najpogostejša prva vprašanja, ko se predstaviš neznancu. Ja, skoz, rečem. In potem sem se resnično zamislila, kako je naneslo, da sem ostala v Idriji …


Otroštvo je bilo res super, ves čas smo bili zunaj, zime polne snega in, ker sem bila vso osnovno šolo v smučarskem klubu, smo hodili na treninge po pouku na Vojsko. Najprej je bilo treba progo »sštamfat«, pol pa na vrh hriba z vlečnico na »zajlo«, kjer si vsako zimo vsaj dva para rokavic uničil, da si se po kratki progi spustil navzdol XX-krat. Premraženi, s sendvičem in čajem v termovki, smo vse preživeli. Poleti pa stalno v Belo, najprej s kolesi, kopanje v Bučki, potem pa v višjih razredih že z legendarnimi Tomos Avtomatiki noreli naokoli.


Ne vem, ali zdajšnji najstniki poznajo »diskače«, kot so bili nam blizu konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Najprej smo imeli na gimnaziji v Klubu mladih (nad knjižnico, kjer ima sedaj prostore plesni klub) ples vsak četrtek, potem je bil disko Kanon v bivšem hotelu Nanos ter »Lukne« v Sp. Idriji. Res smo veliko preplesali, pa tudi na koncerte hodili ob vikendih v Žiri ali na Ajdovsko, tako da je bilo družabno življenje vedno prisotno. Sama sem se udeleževala prvih aerobnih vadb, ki so postale moderne, tudi tek po Rakah, na Kobalove (ki so zdaj tako popularne) in Hleviše smo eni že od nekdaj uporabljali za »trimčkanje«.

V času študija sem imela obdobje potovanj in takrat sem »vedela«, da v Idriji že ne bom ostala. Dobila sem pripravništvo v Ljubljani, a je potem je prišla ljubezen – v Idriji! Fant, sedanji mož, je isti letnik, oba sva bila na gimnaziji v paralelnih razredih, a se takrat sploh nismo družili … In kot se rado reče, zarečenega kruha se največ poje! On je že bil zaposlen v Idriji, jaz pa sem vse pogosteje iz Ljubljane prihajala med tednom domov. Po končanem pripravništvu sem dobila službo v enem od lokalnih podjetij … in tako se je začelo. Poroka, otroci, iskanje stanovanja, stalne službe … Ko so otroci majhni, je itak fajn imeti stare mame v bližini in potem, ko je enkrat vse blizu, na dosegu, si rečeš, zdaj pa res ne bi nekam hodil ali se dnevno vozil, saj je vsaka ura dragocena.


Toliko, kot smo zdaj, prav v času epidemije prehodili, spoznali novih poti v neposredni okolici Idrije, prekolesarili vse vrhove (teh pa res ne zmanjka v naši okolici), se zaveš, da je narava resnično tisto, kar nas pomirja, daje energijo in pripomore h kakovosti življenja. Le ven se je treba spravit, anje? Super se mi zdi, da imamo Čipkarijo, Hg trail, četrtke na placu, predstave, predavanja in delavnice, razstave, vseh vrst vadb, različnih društev, tečajev, ipd. Le čas si je treba vzeti zanje. Zato pravim, da ni dolgočasno živeti tukaj, če veš, kaj te veseli, in poiščeš zadovoljstvo v eni od ponujenih možnosti, kajti tam srečaš prijatelje.


Nisem pa še rekla zadnje besede glede prihodnosti … kam me bo pripeljalo življenje. Mogoče nekam bolj na toplo, kjer je klima milejša in več sončnih dni, bolj na vas …

 

Tanja Tominec

PRP LEADER EU SLO barvni 1 2