MCI: T: +386 51 231 049  |  E: info@mcidrija.si    HOSTEL: T: +386 40 808 022  |  E: hostel@mcidrija.si

Living in Idrija by Cene

torek, 14 julij 2020 08:19

»Bi napisal kaj o življenju v Idriji?« je bil stavek, s katerim se je začel pogovor, ki me je pripeljal do razmišljanja v tem blogu. »Kristus!« sem pomislil, zatem pa nič več. Prazna glava. Kaj naj bi sploh napisal?


Po pravici povedano res še nikoli nisem razmišljal o takih bivanjskih temah. Morda zaradi gole plitvosti mojih vsakdanjih misli ali pa zato, ker se o čem tako samoumevnem pač ne sprašujem. Prav tako še nikoli nisem prebral članka na tem blogu zaradi tistih vsem znanih vzrokov, ko misliš prebrati, pa si rečeš, da imaš v življenju kaj boljšega za početi, in naslednje tri četrt ure preživiš na kavču premikajoč med kanali, na katerih ni nič razen »žajfnic«, in se na koncu ustališ na prvem programu, kjer Miša Molk z novimi obrvmi intervjuva neko srednje poznano osebnost, zato ker pač nočeš gledati Esmeralde, kako se že četrto epizodo zapored joče v isti sobi zaradi istega moškega.


A sem sem se vseeno odločil sprejeti izziv, če ne drugega iz lastne radovednosti, ali mi bo skupaj uspelo spraviti nekaj prebavljivega. Slednje boste razsodili vi, če boste zdržali do konca. Pa bodite milostljivi, ne pišem namreč veliko.
Torej kakšno sploh je življenje v Idriji? Hja, poznam ljudi, ki se jim zdi mesto dolgočasno. Priznam, občasno, kako pusto nedeljo, ko se iz teh ali onih razlogov sprehodim skozi center in je višek dogajanja neka stara mama, ki skozi že tisočkrat oprane klekljane zavese pobuli proti meni, se mi res zdi tako.


A v Idriji se dogaja. Ne vsak dan, nismo veliko mesto. A se. Ali pa recimo takole: če je dogajanje za nekoga to, da se ob 8. uri in 30 minut s prijateljem ali dvema usede v bar ob Ljubljanici na neki nabito polni ulici in nato tri ure žuli svoje pivo ob melanholičnih vsevednih besedah o usodnih napakah ljudi z oblastjo nazaj do križarskih vojn, ki so nedvomno krivi za to, da je pristal v neki dolgočasni službi s sitnim šefom, ki ga je oni dan zalovil, kako se poigrava s svojo tajnico, potem … No, potem se za njega v Idriji res ne dogaja. Pa ne me narobe razumeti, tudi sam vsake toliko uživam kakšen večer, ko sem lahko pameten o rečeh, o katerih nimam pojma. A v Idriji je najbližji približek temu bar 3x3, v katerem pa je občutek, predvsem zaradi venomer navzočih idrijskih starešin, nekoliko drugačen.


V Idriji pač ne gre pričakovati, da boš kar zataval nekam in prišel do trga, kjer bodo izvajali ples z baklami ali pa demonstrirali igranje dveh klarinetov naenkrat. Treba si je pogledati prospekte, pobrskati po spletu, povprašati svojo nono. Ali pa le gledati vseh tistih dvesto plakatov, ki še vedno tako neumorno poskušajo privabiti ljudi na dogodke, kjer je prisotnost že skoraj tradicionalno omejena na maksimalno 20 ljudi. Ali pa poslušati prijatelja, ki te vabi v tisoč in eno društvo.
Sam sem začel ta povabila domala kategorično zavračati, ker enostavno ne najdem časa. Od dveh dni za konec tedna, ko sem med študijskim letom doma, imam namreč za brezdelje odrezanih kakih 30 minut. Ostalo se razdeli med pospravljanjem, delom, vsemi tistimi petimi društvi, katerih član sem, in, ja, tudi med tisti melanholični večer s prijatelji. Le da je ta »na štejngah« in ne ob Ljubljanici. In da te tukaj nihče ne ustavlja sredi pripovedi, ker ni razumel besede »marejne« …

PRP LEADER EU SLO barvni 1 2